Najprej je treba izpostaviti gostitelja, francoskega predsednika Hollanda. Nadaljeval je zelo human projekt predhodnika Sarkozyja; nasilno vračanje nefrancoskih Romov tja, od koder so prišli, v Romunijo, Bolgarijo, Moldavijo. Projekt, ki je pred dnevi doživel enega svojih najsvetlejših trenutkov, ko v mestu nedaleč od Pariza župan ni dovolil pokopati umrlega romskega otročička na tamkajšnjem pokopališču. Hollande je tudi zaslužen, da so pripadnicam islamske vere končno prepovedali nošenje rut, ki zakrivajo obraz. Odtlej so vse Francozinje enakopravne .
Nekaj korakov desno je z visoko dvignjeno glavo v podporo strpnosti in nenasilju korakal izraelski premier Benjamin Netanjahu. Kaj ne bi, ko pa je osebno zaslužen, da so njegovi specialci v bliskoviti akciji ustavili ladjo s humanitarno pomočjo, namenjeno Palestincem v blokirani Gazi, in pri tem ubili nekaj nedolžnih mirovnikov. S tem je preprečil, da bi se Palestinci v Gazi preobjedli dobrot in bi jim bilo slabo. Netanjahu je tudi z večdesetdnevnim bombardiranjem Gaze lani, pri čemer je bilo ubitih več kot 2200 ljudi (513 otrok), preprečil, da bi palestinski terorizem kot cunami zapljusknil preostali svet in ga spremenil v množično pokopališče. Za nekaj metrov visok zid, s katerim je Palestince obvaroval pred vsem hudim, pa si Netanjahu zasluži spomenik pred palačo OZN.
Levo od Hollanda je strumno korakal palestinski predsednik Abas, ki mu doslej ni uspelo ujeti, kaj šele obsoditi enega samega palestinskega skrajneža in mu tudi ni prišlo na misel iti na pogreb izraelskih nedolžnih mladostnikov, ki so jih zverinsko usmrtili palestinski skrajneži. Tako je pomirjal strasti in gradil strpnost do judov.
Med navzočimi je izstopala impozantna figura britanskega premierja Camerona. Z razlogom. Je eden najbolj gorečih bojevnikov za svobodo govora. Že dve leti Cameronova vlada na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu dobro varuje avtorja wikileaksa Juliana Assangea. Američani bi ga, če bi jim prišel v roke, scvrli kot jajca na oko za zajtrk, ker si je drznil prek spleta objaviti dokumente o ameriških pa tudi britanskih svinjarijah po vsem svetu. Cameronu je treba tudi priznati prefinjen občutek za svobodo govora, ki so jo hoteli ubiti v Parizu, ker ni uresničil grožnje, da bo poslal v zapor vse tiste šefe angleških časopisov, ki so si drznili objaviti Assangeeve wikileakse in nočejo povedati, kje, kako in prek koga so jih dobili.
Žal v prvi vrsti ni bilo ameriškega predsednika Obame. Se je opravičil. Saj bi prišel v Pariz, a je moral doma pomagati mlajši hčerki pri pisanju domače naloge o tem, kako je za svetovno demokracijo in strpnost pomemben zapor za nikoli obtožene in obsojene domnevne islamske teroriste v Guantanamu in kako je mučenje zapornikov pomemben element pri gradnji strpnosti in medsebojnega zaupanja. Svet je njegovo odsotnost z odobravanjem sprejel.