Stojim pred nepregledno množico in z odločnim ter gromkim glasom, kolikor mi pač z nikotinskim katranom obložene glasilke in moja leta to dovolijo, vzkliknem: »Sanjam, da bodo Asad, Obama, Cameron in šef Al Kaide Al Zavahiri nekega dne skupaj položili cvetje na grob vseh tistih, ki so jih nedolžne v smrt pognali islamski skrajneži in zahodni militantneži. Sanjam, da bodo predsedniki vseh držav, ki imajo na voljo kemično orožje, vse zaloge smrtonosnih kemikalij za vedno spravili v svoje dnevne sobe in spalnice. Skozi sanje se mi pripeljejo prizori, ko predsedniki največjih svetovnih bank in korporacij pokleknejo pred vsemi žrtvami gospodarsko-finančne krize, ki so jo povzročili s svojim pohlepom, tako kot Willy Brandt pred spomenikom žrtev varšavskega geta. Sanjam, da se milijarderji odpovedo svojemu bogastvu v prid obubožanim, brezdomcem, brezposelnim, da njihovi otroci, skupaj z otroki delavcev in brezposelnih, z majhnimi Romi, črnci in Latinoameričani hodijo z roko v roki v iste šole, jedo iste malice in so cepljeni proti istim boleznim.
Sanjam, da Putin in Medvedjev pod mavrično zastavo po Rdečem trgu strumno korakata v prvi vrsti dolge kolone borcev za enakopravnost gejev in lezbijk, da afganistanski talibani objavijo peticijo, s katero zahtevajo, da tudi deklice v tej državi lahko hodijo v šolo in so, ko zrastejo, lahko zdravnice, profesorice, pilotke. Sanjam site Severnokorejce, evropske mejne policiste, ki z rožami pozdravljajo afriške emigrante in evropske parlamentarce, ki se ne ukvarjajo z vprašanjem ukrivljenih kumaric.«
Množica pred menoj molče valovi in napeto pričakuje moje nove sanje. Zato vzkliknem: »Sanjam, da Janez Janša, Igor Lukšič, Janez Stanovnik in Boštjan M. Turk splezajo na Triglav in zapojejo Lennonovo All we need is love in da pred vrata parlamenta na Šubičevi pripeljejo zabojnik z denarjem in napisom »Vračamo, kar smo pokradli, slovenski tajkuni« Sanjam, da Gašpar Gašpar Mišič odpluje na neki trgovski ladji kot tretji častnik, slavni mornarji na njej pa so Zoki, Hilda, Janez, Vitoslav, Marko (Jaklič), ki pojejo pesem Helene Blagne Moj mornarček. Sanjam, da je Karlu Erjavcu uspelo povedati deset stavkov, ne da bi omenil upokojence, da sta se Rdeči križ in Karitas samoukinila, ker nista imela nobenega dela več in da nobenemu idiotu ne pade več na misel deliti brezplačne šolske malice in učbenike tudi tistim šolarjem, katerih starši menijo, da je 12.000 evrov mesečno za njihovo delo navadna žalitev. Sanjam, da v tej deželi pod svobodnim soncem Branko Grims osebno izroča izbrisanim odločbe o pošteni odškodnini za prestano kalvarijo in vsakemu reče »Nisi ti agresor«, da Janši vrnejo po krivici odvzeto partijsko izkaznico in da v prvi vrsti v cerkvi ne sedijo več tisti, ki so pred dvajsetimi leti sedeli v prvi vrsti sestankov osnovnih organizacij ZKS.«
Počakam trenutek, preden nadaljujem, da vidim odziv. Namesto oddaljenega hrumenja, kot da bi se bližalo strašno neurje, v množici pod menoj vlada tiho napeto pričakovanje. In potem tišino preseka osamljen krik: »Pa, zbud' se že enkrat, kreten!«