Rešilni ponedeljek
Večno zabavna je domislica ljubljanskega prekupčevalca s smučarskimi jaknami, ki zadnje čase sicer jamra, da težko obrača robo, je pa v tistem primeru pogruntal, da cenejšim jaknam znatno zviša ceno, če na njih našije norveško zastavico. Našitek, s katerim si se lahko pojavil tudi v V. I. P.-šotoru svetovnega pokala v Kranjski Gori ali Planici in bil konkurenčen alpsko veseljaškem staležu v Helly H. jaknah s kavbojskimi klobuki. Kako je kolektivni fetiš skandinavizma okužil domačijo, mi sicer ni povsem jasno (še manj številnost ljudi z imenom Sven na Hrvaškem), da obstaja, pa ni dvoma. Hotenje po tem. Po tem, da bi imeli »islandske otroke«, kot je v časopisnem članku to staro hotenje zapopadel poročevalec s sojenja voditeljem ljubljanskih študentskih demonstracij iz začetka sedemdesetih. Za filozofske zadeve gre, kakopak. Za potrebo po tem, da veš, kaj so nebesa. Za iskanje smisla. S čimer ima človek vedno večje težave. Kajti vtis, da je vse bolj ali manj znano, ponavljajoče se in nevznemirljivo, je izrazit. Tudi v tem smislu gre verjetno razumeti v zadnjih letih vzniklo modo muslaufa, koles s prastarim pogonski mehanizmom brez možnosti prostega teka, kar pomeni, da moraš pedala vrteti stalno. Hočeš nočeš. Gre za podobne vrste vrnitev na staro tehniko, kot je smučanje v tehniki telemark, ki so jo ljudje uporabljali, dokler pač ni bila izmišljena sodobnejša oprema, s katero je smučanje postalo nekaj približnega današnjemu. Ja, boj za ekskluzivnost je vse težji in povratek na muslauf je zagotovo te vrste igra. Iskanje vznemirjenja. Tudi specifičnega zatekanja v boljšo preteklost. Pač kanček drugače od jamranja, kako je bilo nekoč, v kaki drugi državi, boljše. Muslaufarji so uteho pač našli v prastari mehaniki. V zatekanju v svet prvobitne mehanike, v simulacijo domnevne neomadeževanosti duha pionirskih drznežev tipa E. Rusjan. V lastnoročno šraufanje. V oprijemljivost rezultatov lastnega početja. V čase, ko so se reševali, gledano vsaj iz današnje samoumevnostne perspektive, dokaj banalni mehanski problemi. Ko so se izumljali izumi, ki so povzročili razvoj kapitalistične ekonomije, ki danes tehnološko temelji na bistveno težje dojemljivih izumih, kot je zobato kolo. A ne vedeti česa je relativno ugodno, dokler ne izveš. Osebno na primer ne sledim »gadgetom«, kar me je pa udarilo prav ob koncu leta. Sodrug mi je namreč opisal svojo osuplost nad tem, da je prvič v živo videl hologram, ki se je dvignil iz naprave, ki jo je za darilo dobila nečakinja. Pred trzajem kobre, ki je zrastla na mizi in šavsnila proti njemu, se je tudi refleksno umaknil. Za tako prepričljivo zadevo gre bojda. V čem je problem? Še lani sem menil, da je domislica, da se bomo ljudje v virtualnem svetu družili prek hologramov, kar pomeni, da si boš lahko na dom naročili obisk kogar koli, znanstvena fantastika. Očitno ni več. Tukaj smo nekje. No, glavna zmagovalka prehoda v novo leto vseeno izhaja iz vrst klasičnega zabavnjaštva. Tega, ki je že dolgo v krizi, ker stežka še koga vznemiri. To je Katarina Čas v Scorsesejevem filmu. Punca iz tvojega mesta v visoko proračunskem ameriškem filmu. Kdaj ste zadnjič doživeli, da bi bila kino predstava razprodana? Da bi se iz vhoda v preddverje vrstila vrsta čakajočih vznemirjenih od napetosti »nujno videti«? To so dandanes redki prizori, so se pa v teh po prazničnih dneh, ko je mesto delovalo, kot da so ljudje vzeli dopuste, da čemijo doma oziroma nas je od srede do nedelje mlel ubijalski prosti tek, dogajali. Časovi je to uspelo razbiti. No, glavni rešitelj je vendarle pričujoči ponedeljek. Današnji dan. Dobrodošel, rešitelj!