S cienastičnega stališča je tak film povsem zgrešen, saj so tisti, ki naj bi bili glavne zvezde, takšni vseznalci, kot jih je označila nekdanja ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs, prve žrtve združenih sil zla. Tak film daje precej preveliko vlogo silam zla na eni strani in statistom iz javne uprave na drugi. Položajna uradniška mesta so namreč povsem druga pesem. Če so javni uslužbenci statisti, v najboljšem primeru pa nosilci stranskih vlog, so direktorji, sekretarji, predstojniki in načelniki najbolj plačani, najbolj izpostavljeni in kot taki nosilci uspešnosti zgodbe. Drži? Ne povsem.
Le redki filmi si lahko privoščijo svojega glavnega junaka ubiti v prvi četrtini in nato še enkrat ali dvakrat poskusiti z novimi facami, ki naj bi zavzele vlogo glavnega junaka, medtem ko bi statisti skakali iz vsakega kadra in pri gledalcu vzbujali vtis, da so oni najbolj pomembni. Se človeku upravičeno malce zafržmaga tak film, ki se ga nameni gledati zaradi generalnega direktorja xy, pa ta že v prvem kadru izgine z radarja, pojavi pa se zx, ki ga je po vseh poštenih postopkih skozi uradniški svet in brez kakršnih koli pritiskov Stranke ali strank imenovala na položaj vlada. Ne samo da je scenarij zanič in neverjeten, takoj nato skuša v čevlje glavnega junaka stopiti množica statistov, ki smo jih videli že v filmu prejšnji teden in v napovedniku za film, ki šele prihaja v naša življenja. Prizore napolnijo štruklji, posediji, kuštrini, skratka predstavniki statistov. A se potem sploh lahko čudimo, da nam ne uspe dobiti oskarja za tujejezični film? Kar prav je imel J.J., ko je zahteval, da mora središče zgodbe postati slovenska Mati in da morajo filmarji nehati snemati filme, v katerih jeb... drug drugega in kjer so glavni junaki z močjo obsedeni sociopati. Pozabil je le, da je sam izvrstna iztočnica za takšne scenarije...
Od jutri nič več ne bo, kot je bilo do sedaj. Otvoritveni prizor filma bo tak: sončni vzhod, junaki, nekoliko umazani in le malce popraskani, se bodo s tistim junaškim leskom v očeh sprehodili s svoje kote prek zombijev in raztrganih transparentov, ki jih bo veter nosil v dim komaj pogašene revolucije, proti hramu demokracije, pred katerim jih bodo že čakali dovčerajšnji zavezniki osovraženega upravljalca države. Konec je strahovlade, bodo vzklikali, konec je klientelizma in preverjanja partijskih izkaznic. Predvsem pa je konec ubijanja glavnih junakov v prvi četrtini filma, bo zagotavljala Bratušek-Virant-Erjavec-Lukšičeva koalicija. In ko bo 164 direktorjev, načelnikov in predstojnikov stopilo iz maskirnice, da prevzamejo glavne vloge, kot jim jih je namenil Zakon, bodo v offu že odzvanjale besede, da bo »nedvomno treba za vzpostavitev operativne sposobnosti imenovati nove kadre v vladi in na ministrstvih«.
Kar nas čaka od jutri, torej ni nič novega. Je le remake.
