To, da zadnja leta kot nori kupujemo nove listke, stavimo na nove številke in nove obraze, nas postavlja v vlogo odvisnikov od iger na srečo. Ti vedno upajo, da so izbrali pravo kombinacijo, postavili žetone na prave številke in kupili dobitno srečko. Čez čas se vsak razočarani poraženec strezni, kupi nov stavni listek in čaka čudež. Da se bo odprlo nebo in se bo zgodil raj v tej deželi. Ključno besedo imajo pri tem televizijski zasloni. Najrazburljivejši segment programov je žrebanje. Lota, jackpot ali kakšnih meganagradnih iger. Padanje kroglic iz bobna. Za minimalni znesek smo vplačali listek in zdaj mislimo, da bomo fasali največjo nagrado. In ko izgubimo, se tolažimo, da upanje umira zadnje. Morda pa se žrebanje ponovi. Saj je jasno, da takšno žrebanje ni bilo pošteno in je zato nelegitimno.
Ves cirkus, vsa soočenja, vse potrošene besede in propagandne neumnosti imajo en sam namen. Pripraviti odvisnike od iger na srečo na nekaj trenutkov čistega užitka. Dolga predigra, potem pa kratek orgazem. Namreč, ko so se v nedeljo zaprla volišča, je bilo konec rajcanja. Sledil je orgazmični trenutek. Tistih kratkih nekaj sekund, ko nam Darja Zgonc na tv-ekranih pove, kdo je zmagal, kdo je nasedel in kdo se je uvrstil v prvo ligo. Z dramatičnim tonom, vendar suhoparno. Kot so suhoparni ponavljajoči se orgazmi. Veliko pričakovanj in prehiter konec. Zato se tudi vsi tisti, ki so v orgazmih sodelovali, počutijo prazne. Celo malo v šoku. Ko so nas kamere po objavi rezultatov vzporednih volitev popeljale na sedež strank, so bili tam vsi v enem nezemeljskem otopelem razpoloženju. Zmagovalec Miro Cerar je brez izraza na obrazu ponavljal isto monotono mantro: smo zadovoljni, izid je res dober, to je za nas velika obveza, volilci so izbrali novo politiko in ne smemo se zapeljati koruptivnim skušnjavam. Poraženi Zvonko Černač je kot stroj našteval, da je vse skupaj prevara, da bodo izbrani vodili državo nelegitimno, da bo vlada hitro padla, in na koncu še pozval razočarane igralce na srečo, naj protestirajo in se zatečejo v državljansko nepokorščino. Drugi akterji so bolj ali manj govorili neumnosti v stilu naših športnikov: vse smo dali od sebe, borili smo se do zadnjega, imeli smo super strategijo in program, bili smo v dobri kondiciji, rezultat je boljši od pričakovanj, hvala vsem našim fanom, ne bomo vas razočarali in zdaj bomo zavihali rokave.
Več kot besede pa so povedale slike tistih, ki so tvorili žive kulise na sedežu strank. Sedmina na kvadrat. Ena sama žalost. Eno gledanje v prazno in mencanje. Kot da bi postorgazmičen trenutek vse zaledenil. Jih spremenil v kipe. Statue ali statiste. In očitno je logična faza po orgazmu prav to: totalna izpraznjenost. Praznina. Nič. Zero...