Kranjčani pravljice enostavno potrebujemo. Vsaj nekaj dni bomo živeli v pravljicah sredi mesta, ki je zvečer pusto in sivo in prazno in neprijazno. Kjer branjevke in branjevci ob sobotnih dopoldnevih zmrzujejo na tržnici, ki si tega imena ne zasluži. Kjer so lokali in trgovine prazni in na prodaj. Kamor sem iz vasi, kjer sem doma in kjer je blizu doma tudi moj novi župan, včasih do mesta vozil pet minut, zdaj pa potrebujem pol ure, da se prebijem mimo vseh tovornjakov, lukenj, blata, cestnih zapor, o katerih nihče nikoli nikogar ne obvešča. Vem le, da se bom prihodnje leto morda priklopil na kanalizacijo, ki verjetno ne bo najbolje funkcionirala, me bo pa to dvakrat udarilo po žepu. Prvič, ko bodo iz »mojega« mestnega proračuna plačevali milijone, in drugič, ko bom pa zares iz svoje denarnice plačeval komunalni prispevek in hišni priključek.
Pravljice potrebujemo zato, da ne vidimo nekajmilijonske zevajoče luknje v mestnem proračunu in skokovite rasti zadolženosti mojega mesta, zaradi česar moji otroci v kraju, od koder je doma naš novi župan in kjer stoji moja osnovna šola, ne bodo mogli telovaditi v telovadnici, pač pa na hodnikih. Ker bo za novo telovadnico pač zmanjkalo. Kot še za marsikaj drugega. Kot je zmanjkalo za klobase za mojega smetarja, ki mi vsako ponedeljkovo jutro izprazni zabojnik za smeti in se v mrazu in dežju odpelje naprej in pobere še smeti mojega soseda in njegovega soseda in – morda tudi vaše. Smetar bo klobaso, ki jo je dobil vsako novo leto, letos videl le v pravljicah. No, lahko bo šel v klobasarnico v eni od opisanih hišk. Za službeno klobaso pa denarja ni, pravijo njegovi šefi na Komunali, ki pa čisto zares živijo pravljico. Pravljico z naslovom Kako smo se prek politike prignetli h koritu.
No, ampak take pravljice ne poznamo samo v Kranju, kajne, da ne? Pravljice živijo povsod med nami. V teh prazničnih, pravljičnih dneh bo državni dolg plačala dobra vila, ceste bo zgradil Krojaček Hlaček, železnice pa Vlakec Tomažek. Božičnico za policiste, vojake, učiteljice in medicinske sestre bo prinesla Rdeča kapica, hudobni volk pa bo pojedel vse, ki bi morali biti v zaporu, pa niso več ali pa do tja še prišli niso. Peter Pan bo vse brezposelne odpeljal v deželo Nije, Kapitan Kljuka pa bo polovil vse davčne utajevalce v davčnih oazah. Stric Skopušnik bo izpraznil trezor in kupil Kanin, spotoma pa zgradil še smučišče tja do Triglava in Muca Copatarica bo zašila vse luknje v naši zakonodaji, da nikoli več ne bomo bosi in prestrašeni tekali naokoli.
In potem bo prišel januar in pravljic bo konec. No, za večino od nas. Za mnoge pa se bodo pravljice nadaljevale še vrsto let. Če ne drugega, nam jih bodo prodajali kot najboljši pravljičarji tega sveta. Jih poznate? Jaz jim rečem kraljevič in 16 princev in princes iz Gregorčičeve ulice ter 90 razbojnic in razbojnikov iz Šubičeve. Za njih se pravljice nikoli ne končajo.