Pravila igre ali kdo je zmagal

Tako je bilo vroče, da smo enko, priljubljeno igro s kartami, igrali sredi nedelje v prijetnem hladu dnevne sobe. Ta mala, še šest jih nima, mula, in še v šolo ne hodi, je prefrigana do konca. Skriva kazenske karte pod ritjo, da jih potem čisto ob koncu, ne da bi izustila »ena karta«, vrže na kupček in zmagoslavno izdahne: »Zmagala!« Ta veliki, že osem jih ima, čeprav večji, starejši, močnejši in še fant po vrhu, pa v jok. »Ni res. Nisi zmagala. Spet goljufaš. Nisi rekla enka. Ne smeš kar vseh treh ta črnih naenkrat gor vreči. To ni po pravilih.« Očka določi, da so pravila povsem jasna. »Ena karta,« se reče, če imaš samo eno karto. In pika. Če imaš tri povsem enake karte, jih lahko vržeš naenkrat. Da je ta mala imela te tri karte pod ritjo, je res malo nesramno in tudi diši po goljufiji, ampak kar je, je, ta mala je zmagala in lahko gremo znova.

A zamere so bile hude, enke nismo več igrali. Vročina je popustila, smo šli ven. Ta veliki, pravi kerlc, že osem jih ima, je na ulico s kredo narisal debelo ravno črto. Na koncu ulice pa še eno in zraven je pisalo cilj. S kolesi sta se postavila na start, ta mala, še šest jih nima, samozavestna kot le kaj, na majhnem rožnatem punčkastem kolesu, je bila luštna za slikat. Poženeta, ta veliki z velikim kolesom seveda drvi kot nor, ta mala s stisnjenimi zobmi in rdečimi lici pa za njim. Vrti pedala, da sem mislil, da ji bodo noge preč odpadle. Pa nič ne pomaga. Kolo gre, kolikor pač gre, in ta veliki z naskokom zmaga. Ta mala zadržuje solze, ko pripelje v cilj, ne zdrži več in zajoka. »Ni pošteno, jaz sem se bolj trudila kot ti. Bolj sem pritiskala, samo moje kolo ne gre hitreje, če imaš pa ti dvakrat večje. Nisi zmagal, jaz bi morala zmagati,« godrnja in solze ji tečejo po licih. Pravila so pravila in v športu je povsem jasno. Kdor prej pride v cilj, ta zmaga. Je pa res, da je malo nepošteno, da sta se borila z različnima kolesoma. Kaj ko bi se pomerili v teku? Ni šlo. Vročina je bila prehuda, zamera zaradi kolesarskega dvoboja pa je še vedno trajala.

Zvečer smo bili spet v dnevni sobi. Na televiziji so očitno tudi tekmovali. Kdo bo zbral več listkov, se je imenovala igrica. Dva igralca sta bila glavna. Ta mala luštna kot slika, malo grdo je znala pogledati izpod čela, a se je videlo, da je pametna kot le kaj. Eva, je rekla, da je. Ta mali prijeten fantiček. Miren, malo plašen in sramežljiv. Se mu je videlo, da veliko med knjigami preživi. Verjetno mu je bila mula prefrigana všeč, pa ji tega ni upal priznati. Ena gospa je rekla, da je v tej igri fant zmagal, saj punca ni zbrala dovolj lističev za zmago. »Ni res. Jaz sem zmagala. Zbrala sem več listkov kot on. Kar naj prizna, da je izgubil. Mora priznati!« ni odnehala. Fant, Uroš je bil, me je presenetil. Prav nič sramežljivo in prav nič plašno ji je zabrusil, da so pravila povsem jasna. »Morala bi zbrati toliko lističev, da bi od mene lahko dobila nagrado. Tako je pa nagrada moja in tako bo tudi ostalo.« Potem pa so nehali prenašati in nismo videli, ali je fantu taktika uspela in kdo je bil potem res nagrajen. Tako se namreč igrajo ta veliki.

Glosa