Paradižniki
V središču Ljubljane z nekaj nad cesto napeljanih žic visijo čevlji, ki jih ljudje, vezane v par, mečejo gor, da se na žico ujamejo za vezalke. Iz prvega pred slabimi desetimi (ali celo manj) leti na Metelkovi obviselega para se je pojav razširil še na nekaj točk. Teorije, od kod in zakaj je ideja prišla, so razne. Bojda gre izvorno za finto obeleževanja terena oziroma za način medsebojnega komuniciranja v soseskah v ZDA. Za neki tajni geto jezik. V ljubljanskem primeru gre za početje zaradi početja. Za nič. Predvsem tujci hodijo, prizor fotografirajo in sprašujejo, za kaj gre. Odgovor, da gre za »kar nekaj« jih ne poteši. Kajti ljudje nasploh nimamo radi takšnih pojavov, ki se jih lahko razloži samo tako. Nimamo radi takšnih odgovorov. Potrebujemo pravi razlog. Nekaj, kar daje vtis vzročno-posledičnega sklada, pa čeprav dejansko ne drži. Na primer moja razlaga, da se je robotic ples razvil na zabavah, na katerih so se ljudem lepila stopala na tla, polita s pijačo, je bržkone takšno. Napačno, vendar pa razmeroma atraktivno. Ljudje hočemo tako imenovane argumente. Že v primeru visečih čevljev, kaj šele v primeru tragedije, kakršna je bila smrt obeh tabornic na bežigrajskem prehodu za pešce. Sošolec, ki je bil zadevi priča, je rekel, da se je na prizorišču počutil kot »time lord«, torej bitje z drugega planeta, »ki zmore istočasno videti vse, kar je bilo, je in bo«. Morda tudi zato, ker vem, da se spominja tragedije iz sredine sedemdesetih, ko je motorist do smrti zbil malo sestrico sošolca Naceta. Problem pri razpravah, ki se po takšnih tragedijah v javnosti razvijejo, je, da poskušajo dajati konkretne odgovore. Najti razlog za dogodek. Pojasnilo. Kar na videz ni težko. Brezdušna psihopatskost voznika, ki se je vrnil po tablice, je evidentna, čeravno sem prepričan, da bi na podobno idejo v dani situaciji prišel tudi še kak drug državljan. Evidentno je tudi, da istočasno, ko policija na primer globi kolesarje s tisočevrskimi kaznimi, po mestu vozijo tipi z neregistriranimi vozili in z lažnimi tablicami, ki so finta, ki je v avtomobilistično šušmarski sceni bržkone bolj razširjena, kot bi naivnež pomislil, zaradi tistih tablic se pa po mojem v teh dneh trese marsikdo. Sošolca, ki je bil priča dogajanju, na primer jezi, da nihče ne govori, da je tista točka za Bežigradom itak znana po nesrečah, da se je ob neki priložnosti celo njemu zaletela gospa v zadek avtomobila, prav tako se je pa tam menda tudi že zgodil smrten primer. Ja, vse to so argumenti, s katerimi se ljudje zmoremo zamotiti. Si razložiti pojav in se otresti morečnosti nepojasnljivega. A srž je nemara v tem, da so avtomobili, čeravno gre za mehaniko in motoroznanstvo, torej za vedenje, s katerim se zahodnjaški civiliziranec izrazito rad legitimira kot pravilen in racionalen, dejansko neracionalni. Na cestah najbolj ubija razkorak med dovoljenimi hitrostmi in potenciali motorjev. Ti so vsi večji od dovoljenega, prav avtomobili, ki premorejo največji potencial za kršenje zakonov, so pa tudi najdražji in najbolj cenjeni. Ubija fetiš avtomobila. Ta strahopetcem ponuja privid poguma, nespretnežem utvaro, da so spretni, počasnim, da so hitri itd. V tem je bazičen nesmisel. V tem, da je večini to »normalno«, kot bi dejala gospoda iz SDS, pa čeprav so prav zaradi neupoštevanja tega neskladja razprave o varnosti v cestnem prometu neuspešno lovljenje lastnega repa. Nič bolj ne potešijo od razlage, da se v Ljubljani meče čevlje na žice brez razloga. Možna rešitev bi bila, da bi vsi ljudje lahko vozili samo en tip avtomobila. Samo prebarvali bi ga lahko po svoje. Totalitarizem, za katerega bi sam takoj glasoval, čeravno tudi o njegovi učinkovitosti nisem prepričan. Nemara sem zato v par korit posadil paradižnike. Ne toliko zato, da bom imel paradižnike, ampak predvsem, da jih bom lahko gledal, kako bodo zanihali vsi veseli, potem ko jih bom zalil. Za privid smisla. In če pravilno zaznavam svet okoli sebe, je moralo letošnje leto biti prodano rekordno število raznih sadik.