Zaznavanje teh podobnosti nam je ljudem v nekakšno hobi veselje. Podobno, kot je to, da ti ljubljena mačka po petnajstih letih malodane zakonskega skupnega življenja, tik preden zaspi od uspavalne injekcije, ležeč na mizi iz nerjavečega jekla, na kateri bo čez kak hip prenehala bivati, poda tačko v slovo, zadnja gesta velike partije ljubezni. Tukaj so še Lesi, ki se vrne domov, vojaška organiziranost mravelj, čistost uma podgan, pripadnost vider in navsezadnje nesrečna risa kot zgleden primer tiste monstruozne značilnosti represivnih sistemov, zaradi katere sistem najprej in predvsem zanima, da se samo izpelje in se potrdi, morebitne neljube posledice se pa štejejo kvečjemu kolateralno. Zato ker tako mora biti, se je reklo včasih. Človek živalim priznava kvečjemu njihovo omejenost. Kar je nemalokrat težko razumljivo.
Na primer v začetku minulega tedna sem se nekaj malega gor in dol vozil po cesti med Splitom in Ljubljano. Skrajno zanimiva pot sicer. Ko na Biokovu in Velebitu vidiš sneg, dojameš, da sta si morska in visokogorska klima tam celo bližje, kot je bilo temu v Sočiju. Prav tako pomenljivo je, kdaj v avtu zaznaš specifično kiselkast vonj po gnojenih njivah. Šele nekaj po Zagrebu se to zgodi. Da pomisliš, prekleto, ali gre za geografske značilnosti, ki se na teh par sto kilometrih od Sredozemlja do predalpskega sveta v resnici zamenjajo osupljivo intenzivno ali pa vendarle in predvsem za način kmetovanja. In se ti drugi odgovor, da intenzivno ejast vonj, na kakršnega potem lahko naletavaš vse tja do najzahodnejših evropskih poljan, pripada načinu produkcije, zazdi celo bolj verjeten. No, za Slovenca najbolj osupljiv prizor na omenjeni relaciji bi lahko bile vetrnice. Potem ko skozi tunel pod Velebitom iz sive kontinentalnosti v parih minutah prestopiš v naenkrat svetlejše primorsko okolje, se te vetrnice začnejo vrstiti na grebenih gorovja, ki poteka vzporedno s cesto in te spremljajo malodane vse do Splita. »Ej, pa nekaj takega so hoteli postaviti pri nas?!« lahko pomisliš, ko jih opazuješ. Nekaj, kar je bilo pri nas oklicano za zlo, v soseščini vidiš nemoteno delovati. Pridelovalke energije. Estetsko prelepe naprave, ki na gorske grebene sodijo kot le redko katera človeška domislica. Logično. Velebit je tradicionalen povzročevalec vetra in Hrvati so se ga odločili uloviti. Podobno kot Avstrijci. Pri nas je, kot vemo, projekt propadel. Resda, ne premorem podatkov, kako moteče za ptice vetrne pridelovalke energije dejansko so, bi si pa drznil podvomiti, da so ptice tako skrajno neumna bitja, da svoj let brezskrbno usmerijo proti vrteči se elisi, ki jih potem sklati. Tudi zato, ker se to nekako ne sklada z izkušnjami (tudi Slovencev) z lovljenjem ptic. Težko jih je ujeti, mar ne? Nezaupljive so. Seveda. Letalke so to. Cvikajo za krila. Logična izpeljava slovenske zagate z vetrnimi elektrarnami bi torej lahko bila tudi, da se teh pri nas ni postavilo, da se lahko Slovenci še naprej počutimo izrazito pametnejši od ptičev. Ego problematika torej.
