Modi je užitkarsko srebal čaj in z velikim odobravanjem prikimaval statističnim podatkom, ki, če jih ni potvoril kakšen od podplačanih nižjih uradnikov, da bi ga spravil v dobro voljo, pričajo, da kljub izjemno visoki stopnji korupcije in kastnemu sistemu Indija z velikimi koraki stopa svetli prihodnosti naproti. Indija ima namreč največjo filmsko industrijo na svetu. Hollywood je v primerjavi z Bollywoodom amaterska filmska delavnica. Indija ima jedrsko orožje, ki so mu že leta 1974 dali simpatično ime Smehljajoči se Buda, da bi poudarili miroljubnost projekta. Indija je poslala v Marsovo orbito svoje plovilo in dokazala vesoljskim velesilam, da je mogoče takšen projekt z dobro voljo in lastnim znanjem izpeljati za piškavih 74 milijonov dolarjev. Za približno toliko dolarjev, kolikor jih hrvaška država da na leto svoji katoliški cerkvi, da ne bi živela revno kot cerkvena miš. In, bogme, je ni pomembnejše korporacije na svetu, ki ne bi prenesla velik del svojega poslovanja v Indijo.
Modi je sicer na hitrico preletel poročila o množičnih posilstvih, o policijskem zakrivanju primerov brutalnega spolnega nasilja, o smrtnosti dojenčkov, korupciji in umiranju zaradi lakote. Kaj naj s tem, nihče ni popoln. Kradejo tudi na Kitajskem, usmrtitve zapornikov so v ZDA nacionalni šport, tam policija morda ne prikriva zločinov, zato pa presoja kar na ulici. Tudi posiljujejo drugod, samo da bolj posamično, Indijci pa so družabni ljudje in v to vlada res ne more kaj dosti posegati. Vse bi bilo skratka čudovito, če premier ne bi v roke prijel zadnjega poročila in se mu je obraz zmračil, da ga ni razsvetlil niti ognjemet ob vstopu v novo leto. Njegov največji projekt, na katerem stoji in pade vlada, njegova najpomembnejša predvolilna obljuba, gradnja stranišč po vsej državi, v katerega je zmetal milijarde, je največja polomija. 626 milijonov Indijcev kljub milim prošnjam premierja in masovni gradnji stranišč še vedno raje opravi tiste stvari čepe v grmovju. Noče narod na WC, pa četudi bi ga z gorjačo tja gnali. Še Kitajci so boljši, saj jih tam samo 14 milijonov olajšanje išče v naravi. Še rok si ne umijejo, packi. Na tisoče uradnikov je nagnal, da so nadzorovali gradnjo stranišč, da si ne bi lokalni veljaki s tem denarjem pisarn opremljali, pošiljal je armade inšpektorjev, da vidijo stanje stranišč, grozil je, educiral. Pa nič. Tik pred polnočjo je sprejel usodni novoletni sklep. Uporabil bo visoko tehnologijo. Državne in lokalne uradnike bo nagnal na teren, da z vsemi obstoječimi pripomočki, ipadi, pametnimi telefoni in tabletki po vsej državi posnamejo, kdo, kje in zakaj v Indiji noče na stranišče, ampak v bližnje grmovje. Tudi kazni bodo drastične in glave bodo padale, je napovedal in zavzdihnil: »V tem našem svetu je človeku lažje priti na Mars kot na stranišče!«