Kot omamljena je strmela v 10 x 6 ekran ter znova in znova prebirala izpoved resnične, večne, eh kaj, kar epske ljubezni: ily <3. Njeno srce je postavljalo svetovni rekord na 60 sekund, v mislih si je slikala dolgo belo obleko in slišala zvoke poročne koračnice. Končno se je toliko umirila, da je lahko s tresočimi se prsti odpisala vse, kar si je vedno želela napisati: ily2 bby. Hitro je dodala še dvopičje in zvezdico, da bi zagotovo vedel, kako resno misli.
Le trenutek zatem jo je znova predramil pisk tega viška tehnologije, ki je naznanjal novo sporočilo. Awww, medvedek z velikim rdečim srcem v šapicah. Vsa stopljena je omahnila nazaj in pustila, da jo je preplavila čista ekstaza sreče. Bila je najsrečnejša punčara pod soncem in luno hkrati. Imela je vse, kar si želi vsaka – do zadnje pore zrela in napleskana – pubertetnica. Takoj se je morala izpovedati svoji najboljši prijateljici. »Omggg, rekel je, da me ljubiiii :$$$,« je, še vedno od konca do kraja vznemirjena, natipkala SMS.
Daj že, odgovori. Odgovori!!! Pogledala je skozi okno na sosednje dvorišče, kjer je njena bestika lovila zadnje sončne žarke. »Tjašaaa, kje imaš telefon? Že pred štirimi minutami sem ti poslala SMS!« je razburjeno zavpila. Halo? Kdo pa potrebuje toliko časa, da odgovori na en sam samcat SMS. Pa še tako pomemben, lepo prosim. Tjaša je med tem časom že izginila v hišo in kot poblaznela iskala svojo pamet. Zdaj je gotovo minilo že deset minut in ona je še vedno norela v pomanjkanju novic na dlani. Aha, tukaj je!
Kaaaaj??? Njen krik je odmeval po prazni sobi, zatresel stekla in se usedel na tla, ki so zavibrirala v visokem H. Saj ni mogoče. »Aaaa, omgg, res?? :o,« se je želela takoj, nemudoma prepričati. Sošolke si bodo pulile lase od ljubosumja, je navdušeno pomislila. Nima vsaka tako resnega, vdanega, zvestega fanta pri trinajstih, o ne. Tudi ona je čakala svojega princa na belem konju, pardon, od hormonov razganjajočega mozoljavega pubertetnika na kolesu, da prijezdi, se opravičujem, prikolesari mimo. S treskom je zaprla vrata in vdrla v prijateljičino hišo, ki jo je, ko še ni bila prestara za to, vsakodnevno obiskovala. Vrgla se je na posteljo in objela kupček sreče na njej: »In kdaj se bosta prvič srečala?«
Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.
