V Beograd je kot svetovalec vlade Aleksandra Vučića prispel nekdanji britanski premier Tony Blair, ki je po dolgoletnem vodenju Britanije, ki bi ga sicer Britanci najraje pozabili, svoje bogato politično, človekoljubno in ekonomsko znanje in izkušnje ponudil številnim državam. Še najraje tistim, ki jih je nekoč bombardiral ali ekonomsko izčrpaval. Za nekaj tisoč piškavih evrov na uro svetuje komur koli, ki je pripravljen investirati v svojo svetlo prihodnost, v kateri bo enakopravno stopil ob bok svetovnim zvezdam, kot so Velika Britanija, ZDA in Nemčija. Srbski primer pa je nekaj res izjemnega, saj njegov po(d)uk srbskih politikov financirajo Združeni arabski emirati, Beograd pa, kot vemo, nikoli ni slovel kot velik ljubitelj tistega, kar količkaj diši po islamu in muslimanih.
Tonyja Blaira, natozlikovca, ki je s Clintonom tri mesece bombardiral Srbijo, bi pred leti, če bi ga spoznali na beograjskih ulicah, na verigi, kot cigani medveda, vlekli po srbskih vaseh, kjer bi plesal ob zvokih bobna. Njegovo kožo bi pred leti preparirali in raztegnili čez boben, lobanjo pa vzidali v kostnico Ćele kula v Nišu, ob lobanje turških vojakov. Danes pa je Blair skorajda nekaj najboljšega, kar se je Srbom zgodilo v teh sivih turbulentnih časih. Tako veseli so ga bili v Beogradu, da so ga morali skriti pred navdušeno množico, ki bi ga verjetno raztrgala od navdušenja in bi ljudje vsak kos njegovega oblačila in kože odnesli domov kot spominek, da bi ga kazali zavistnim sosedom. V črnih limuzinah so ga skrivoma odpeljali v nekoliko odročni Dom poslancev, kjer se je celo uro nesebično razdajal ministrom Aleksandra Vučića, ki je nekoč napisal predgovor knjige Vojislava Šešlja – Tony Blair, angleški pederski prdec. Ministre, ki se že vidijo med kolegi iz držav članic EU, je Blair poglobljeno in rokohitrsko podučil, naj se raje koncentrirajo na samo nekaj vprašanj, ne pa da se razdajajo za kopico problemov, kot so nizke penzije, zasmrajeno okolje, vojni zločini ter pesem Evrovizije, in naj gojijo posebno dobre odnose z mediji. To je pač skrivnost uspešnih novodobnih politikov, jim je z nasmehom zabičal, podpisal prejem nekaj tisoč evrov predavalnine in ministrom pomahal v slovo.
Ministri so nova znanja takoj izkoristili. Na izhodu zbranim novinarjem niti eden ni odgovoril na niti eno vprašanje. Novinarji so takoj ugotovili, da imajo odslej opravka z generacijo resnih ministrov, ki ne čvekajo tja v tri dni. Pa tudi Blair je z lastnim primerom pokazal, kako je treba s sedmo silo. Predavanje je zapustil skozi kuhinjo. Tam je pokramljal z osebjem, pogledal v lonce, kaj dobrega se kuha, kakšen je prebranec, ali čorbica iz jagnječje glave dobro diši in ali je masa za čevapčiče odležala vsaj štiri dni, potem pa odhitel v Irak, ki ga je prav tako bombardiral, predavat iraškim ministrom, kako pomembna sta diplomacija in miroljubna politika pri reševanju mednarodnih sporov.