Saj ne, da bi imeli kaj proti, saj je možak v sandalih skromen, malo jé, nič ne pije, še s častnimi četami in himnami ni nobenega cirkusa. Ampak v hipu, ko se dotakne zračnega prostora države gostiteljic, že prileti demarša Kitajske, v kateri kitajsko vodstvo in celoten narod ostro protestirata, ker bo predsednik države pet minut kramljal z dalajlamo. Z zlikovcem, ki vztraja, da je Tibet tibetanski, in s tem najeda kitajsko suverenost, ki sega samo do tja, kjer stoji kitajski vojaški škorenj in kjer stoji kitajska naftna vrtina. Dobro, protestno pismo bi še nekako prenesli. Toda ko zraven še začnejo groziti z odpovedmi milijardnih poslov, zapiranjem trga državi, ki si je drznila sprejeti dalajlamo, in z umikom investicij v lahkomiselni državi, potem ni več heca, kajti analitiki takoj izračunajo padec BDP za 1,3 odstotka, zlom borze, rast nezaposlenosti, manjši izvoz in s tem manjše plače, kar posledično vodi v delavske nemire in volilni poraz politične garniture, ki si domišlja, da suvereno odloča, s kom bo spila skodelico čaja in kakšno pametno rekla o svetovni politiki. Tedaj se začne paranoično iskanje izgovorov, zakaj se nihče od vodilnih politikov ravno tisti dan ne more z dalajlamo udeležiti javne razprave na temo ljubezni in bratstva med narodi. Kajti vsako javno pojavljanje z neprijetnim gostom lahko s tečajev premakne svetovno, kaj šele lokalno gospodarstvo in politiko.
Pred dnevi pa je ta politična katastrofa prizadela Norveško! Dalajlama si je zaželel obiskati deželo, v kateri so mu z vsemi častmi pred natančno 25 leti podelili Nobelovo nagrado za mir. Kot da uboga konservativna norveška vlada ne bi imela dovolj drugih težav. Denimo padec prihodkov od nafte za 0,01 odstotka v primerjavi z lanskim. Še preden se je na letališču prikazal smehljajoči se mož, je s kitajskega veleposlaništva že pritekel hitri sel in vladi predal protestno noto, z grožnjo, da bo Norveška videla hudiča, če bo dalajlami segel v roko kateri koli od natakarja v parlamentarni restavraciji višje postavljeni državni uslužbenec. V tistem hipu se je konservativni premier spomnil, da mora k zobozdravniku, predsednik parlamenta na odstranjevanje trde kože na peti, ministri so šli na tečaj kitajščine. Edini, ki mu ni bilo mar norveških nacionalnih interesov in je sprejel dalajlamo, je bil predsednik parlamenta laponske manjšine Aili Kesketalo. Kako potemtakem naj vlade vodijo suvereno, miroljubno in državi koristno politiko, ko pa se vedno najde kakšen izdajalec, kakšen Laponec, ki Kitajcem dvigne tlak in državo spravi na kant. Zato, dalajlama, ostani doma, tam je najlepše.