Prvič: skrbel je za razvoj hrvaške svinjereje. Ko so pri njem doma imeli koline, je poslal službeni avto po meso, da ga pripeljejo v Zagreb. Lahko bi šel v bližnjo mesnico po madžarske pol cenejše kotlete, a mu ni bilo žal javnega denarja za voznika in bencin, da je domača svinjina končala na domači mizi. Če bi 150.000 višjih državnih uslužbencev in politikov počelo enako z državnimi avti, bi bila svinjereja ena najbolj razvitih in donosnih hrvaških panog.
Drugič: skrbel je za čim manjšo stopnjo nezaposlenosti na Hrvaškem. V zagrebški javni upravi so zaposlili Milanovo sorodnico Milkico Macan, potem hčer Milanove znanke Pavle Šušković, manekenko Dijano Muhović (šefinja vodenja športnih objektov), sicer prijateljico prijatelja Zdenka Antunovića, nato sina prijatelja Miljenka Benka in tudi nečaka sodelavca Slobodana Ljubičića (prav tako aretiranega) ter prijateljico poslovneža Pripuza, ki za debeli denar odvaža zagrebški kosovni odpad, čeprav ima mestna uprava svojo službo za takšne posle.
Tretjič: zagotovil je, da se na službenih avtomobilih mesta Zagreb v garaži ni nabirala rja in da službeni vozniki niso dobivali plače za sedenje v pisarni. S službenim avtomobilom so peljali TV-novinarko Milo Horvat na zdravljenje na Dunaj. Prijatelj Zdenko Antunović, sicer funkcionar v vladi BiH, je z Bandićevim službenim avtom peljal družino na štiridnevni obisk Nemčije in za to celo dobil dnevnice iz zagrebškega proračuna. Župan Milan ni mogel dovoliti, da bi se rojaki, bosanski Hrvati, mučili z vlakom, pa še v tujem svetu živeli kot zadnji reveži.
Četrtič: poskrbel je za uspehe hrvaških športnikov. Metalko diska, olimpijsko zmagovalko Sandro Perković, so s službenim avtom vozili s priprav v Medulinu na seje mestne skupščine (in tudi nazaj), kjer sedi kot predstavnica Bandićeve stranke. Tako je atletinji prihranil čas in energijo, ki sta potrebna za treninge in uspehe.
Petič: poskrbel je za poglabljanje znanja tujih jezikov pri zagorskih kumicah, ki na zagrebški tržnici prodajajo jajca, skuto in kislo zelje. Nedaleč od tržnice je sezidal javno stranišče (5000 evrov kvadrat), v katerem so napisi samo v angleščini in so se kumice morale naučiti, kaj pomeni push, pull, open, left. To so potem s pridom uporabljale v komuniciranju s tujimi turisti, ki jim je spodnja čeljust visela do tal, ko so slišali ženičko reči: »Push (porini) ta jajca v left (levi) cekar, bedak angleški.« Je zdaj jasno, zakaj je župan Bandić moral v ječo? Najtežje je biti glavni petelin na lastnem gnojišču.
