Kdo sem jaz, je pomislil Frančišek, da bom razsojal, ali gre za čudežno prikazovanje Marije, katere kip sveti ponoči. Verniki in lokalni duhovniki pravijo čudež, drugi pa – kip je premazan s stroncijevim aluminatom in vsak srednješolec, tudi s popravcem iz kemije, ve, da ta premaz sveti v temi. Kdo sem jaz, je potarnal papež, da iz vse te gmote izluščim, ali je čudež ali prevara. Tisoče ur so člani komisije preučevali gradivo o pričevanjih, na tisoče evrov je šlo za potovanja v Međugorje, kjer so se škofje in kardinali, strokovnjaki za čudeže, dneve in noči, inkognito, skriti v množici romarjev, po kolenih plazili po ostrem kamenju na vrh hriba in nazaj in se jim Marija ni niti pokazala, kaj šele da bi jim dala kakšen namig ali pameten nasvet. Čudeža niso našli. Toda kdo sem jaz, da kljub temu rečem: čudeža ni. Prelistal je tanko knjižico zapisov, kaj vse je Marija naročila otrokom, ko se jim je prikazala. Vsak tretji stavek je bil: »Otroci, molite in se postite!« Morda drži, da je otrokom Marija 30 let vedno znova ponavljala eno in isto, ampak, presneto, ali je to čudež ali gramofon s pokvarjeno ploščo, skrit nekje v hercegovskem grmovju. Sploh pa, a je to čudež, da dečico z »moli in posti se« dobesedno siliš v anoreksijo in bulimijo.
Z okna je gledal, kako so trije mehaniki poskušali spraviti k življenju njegovo kot biblija staro podarjeno katrco. Pravi čudež bo, če vžge, toda kdo sem jaz, da razglasim Marijino prikazovanje v Međugorju za čudežno, ko pa je udba, ki je itak vse vedela, že leta 1981 ugotovila, da čudeža ni, in je redovnika Zovka poslala v zapor zaradi zavajanja ljudstva. Potem je Frančišek pogledal proti nebu nad Rimom in zamrmral vsevišnjemu, da naj bi raje pomagal pri tej najtežji odločitvi v življenju, kot da se ukvarja s podarjanjem otrok nunam. Kdo sem jaz, se je vprašal, da zanikam obstoj međugorskega Marijinega prikazovanja nekaj otrokom in tako uničim hrvaško najdonosnejšo gospodarsko panogo. Milijon in pol nočitev romarjev na leto, milijoni evrov prometa v kioskih s kičastimi spominki, proizvodnja pol milijona hostij na leto, na stotine turoperatorjev, ki vozijo vernike, bo propadlo, šlo v nič. Tam živeči ljudje so do vratu v dolgovih, ker so zidali hotele in zasebne sobe, gostilne in polnilnice vode, je mrmral in gledal v kup dokazov za in proti na mizi, zdaj pa naj z enim podpisom vržem te ljudi v bedo. Nič, poklical bom prijatelja Rodeta, on je zvit, morda se bo domislil, kako se rešim iz te godlje.
