Nedavno so v Podgorici javnosti dali v uporabo novo stolno cerkev Jezusovega vstajenja. Bogme so si verniki in obiskovalci z navdušenjem ogledovali versko-spomeniško pridobitev črnogorske prestolnice, še posebej pa jih je prevzela freska ob samem vhodu, na kateri so prikazani vsi, ki so pomembni v pravoslavju, in tisti, ki so tako ali drugače, še najraje pa z denarjem, prispevali k nastanku tega impresivnega verskega hrama. Nenadejano zmedo pa je povzročil neki mulo, ki je očeta pocukal za rokav in s prstkom pokazal na omenjeno fresko ter zašepetal: »Oči, a ni tam med tistimi strici tudi naš sosed Milo?« »Kakšen Milo?« se je razhudil očka in se zaradi mulčevega nespoštovanja na stropu narisanih patriarhov, svetnikov, arhitekta, nadzornika gradnje, zgodovinsko pomembnih Črnogorcev in najpomembnejših donatorjev, ki vsi gledajo v Jezusa, medtem ko mu podarjajo stolnico, dvanajstkrat prekrižal. A dete se ni dalo: »Sosed Milo, saj veš, tvoj sošolec, pa enkrat predsednik, drugič premier, najbolj zaslužen, da imamo samostojno ekološko državo, pa veliki nasprotnik cigaret, saj jih je ogromno preko Črne gore dal prepeljati v Italijo.«
Gleda oče obraz med številnimi drugimi in tuhta: je to Milo Đukanović, premier črnogorski, ni to Milo Đukanović, nekdanji predsednik črnogorski? Pa se oglasi obiskovalec cerkve ob njem in pravi: »To je Milo, stoodstotno, poznam mu celo familijo, ne more zatajiti.« Pod fresko se je začela zbirati množica. Eni so prisegali na črnogorsko poštenje, da je to Milo osebno, drugi so še vedno nejeverno zmajevali z glavo. Eni so bili prepričani, da se Milo nikoli ne bi pustil namalati na zid, skromen je to človek. Drugi so bili pripravljeni dati obe roki v ogenj, da je on, kajti vsi na freski gledajo Jezusa, ki sprejema stolnico v dar, samo Milo, nekdanji komunist, si ne more pomagati in gleda vstran. Sramota! Nekaj jih je bilo navdušenih, da je upodobljen v cerkvi, ne pa da so po njem poimenovali neko zasvinjano periferno uličico, ki je nikoli ne obiščejo mestni komunalci, in so menili, da bi mu morali narisati svetniško avreolo. Tako zaslužen je za Črno goro.
A tudi paroh Velibor Džomić jim pri razpletanju enigme ni bil v veliko pomoč. Skrivnostno se je nasmihal in ponavljal: »Lahko da je, lahko da ni. Veste, umetniška svoboda, umetniško videnje sveta. Vsake oči imajo svojega malarja. Eni vidijo Đukanovića, drugi Bulatovića. Nekateri so med slavnimi in zaslužnimi Črnogorci prepoznali tudi Mladića in Karadžića. Vsak naj si naredi sodbo sam.« Tako je razlagal paroh vse večji množici romarjev in ljubiteljev fresk, a vedno znova opozarjal na »pozabljeno« fresko na kupoli, ki prikazuje pekel in njegove stanovalce: »Če se malce potrudite, boste videli, da je umetnik s freskami uravnovesil svet, postavil znane ljudi tja, kamor sodijo, saj v njegovem peklu mnogi prepoznajo predsednika črnogorskega parlamenta Ranka Krivokapića, velikega sovraga črnogorske Cerkve, in slovite ateiste Marxa, Engelsa in Tita. Nič ne rečem. Lahko da so, morda pa niso.« Bodo umetnostni zgodovinarji povedali. Đukanović pa se še ni oglasil.
