Z lastninjenjem prežeta in z lastnino obremenjena družba, kot je naša, verjetno res ni pripravljena na model, kjer hotenje »imeti« ne pride do izraza, a kljub temu bi lahko z malce domišljije uporabili tudi Wolfertov model. Le da bi materialne dobrine na policah nadomestile nematerialne, skoraj ezoterične: odgovornost, integriteta, poštenost. Vse te nematerialne kvalitete imajo namreč podobno kot vrtalni stroj, fleksarca ali električni hoblič v vsej življenjski dobi bore malo priložnosti, da bi se izkazale v praktični uporabi.
Odgovornost je sicer fina zadeva, samo kaj ko deluje pri vzponu na dobro plačane položaje kot nahrbtnik, poln kamenja, pri plezanju čez severno steno na Triglav. Ni nemogoče prilesti do vrha, samo malce idiotsko se človek počuti z nepotrebno težo. Vidite, tako pa bi nekje blizu parlamenta odprli Knjižnico vsega in bi si človek za nekaj dni izposodil odgovornost, se navzven pokazal kot odgovoren posameznik, ob zasedbi pomembnega položaja ali dobro plačanega mesta v kakšni nadzornem svetu pa bi zadevo vrnil v štacuno. Povsem v skladu z mantro, da je treba vse živo in mrtvo reciklirati, ker je to zeleno in sploh zelo »in«.
Z integriteto je enaka zgodba: človek z integriteto bi moral neprestano odstopati, če bi mu ta nebodigatreba vseskozi visel za vratom. V hribovski analogiji je integriteta kot kamen v gojzarju: ni, da bi človek umrl zaradi tega, samo hitro začne zaostajati za svojo skupino in hitro postane osamljen, ko pa se le privleče do prve postojanke, ugotovi, da je zmanjkalo piva. Ergo: hop v štacunco, 20 dekagramov integritete, pa jutri vrnem, takoj po zaslišanju... O poštenosti seveda ne gre izgubljati besed, to bi šlo sploh dobro v promet, morda bi se malce ustavilo le v tistem obdobju, ko je treba oddati davčno napoved. Vsekakor pa tega nematerialnega koščka osebnosti skoraj nihče ne potrebuje 24/7.
Ključno pri delovanju Knjižnice vsega je članstvo, ki pa ga – vsaj v berlinskem primeru – ne kupijo evri, pač pa dobrina, ki jo pustijo v trgovini. V nemškem primeru je to človek ne jezi se, stiskalec za česen ali baterijski šraufciger, v slovenski ezoterični knjižnici vsega bi to lahko bili – glede na pričakovano članstvo: dostop do ljudi, ki poznajo ljudi, dostop do izrednih popustov, stališča, prepričanja in strankarska knjižica. Jebemumast, da bi se v takšni štacuni dnevno obrnilo več, kot se obrne čevapov na najbolj zasedenem žaru na Baščaršiji.
