Pa se je v kotu pri peskovniku vnelo nekaj podobnega. Franci, ki sicer deluje nekako okorno, očitno tudi hoče »lupčka«. Ampak ne od Alenke, z njo se niti pogledata ne. Zanj je mila samo Ljudmila, ki ji otroci radi rečejo kar Milči. Jo tako mama pokliče, ko je treba gor. Zanimiv pa je Janez (bojda bo nekaj časa odsoten z dvorišča, ker je v šoli nekaj ušpičil in bo imel prepoved…). Na oko deluje, kot da mu ni nič za to, da bi od Milči dobil »lupčka«. A zraven nekaj preračunava, se skrivnostno nasmiha in ima zanimivo taktiko: zdaj je Milči vredna tudi kake lepe frnikole, spet malo kasneje drugim fantom razlaga, da je pač koza, ker misli, da je lahko tako pomembna kot on, in da je on glavni in sploh. Milči je malo zbegana. Se mi zdi, da je prepričana, da bo »lupčka« pač dala, a ne ve, komu. Alenka pa (visoka punca je na oko videti starejša zaradi že kar dekliške pojave) tudi ni kar tako: malo pomežikne tu in malo tam in je rada vsem všeč, nato pa se vedno odloči pametno. Če ima Zoki najboljše sladkarije, je vsa medena tudi ona. Odkar se je visoki Igor odselil, ji je bolj všeč Dejan, ki je s starši v mesto prišel od daleč, tudi govori malo drugače. Pa nič zato: vedno je židane volje, to imajo punce rade. In vedno je za to, da bi se pač »lupčkali«. On je resnega Igorja hitro nadomestil, ves prijazen je in celo Milči kdaj vrže pogled proti njemu. Franci ob tem ni ravno srečen, se mi zdi.
Zokija zdaj (niti s sladkarijami) nihče ne mara, Janezu pa grozi »hausarest« kot sem slišal reči Karlčka. Ta se je odločil, da je »lupčkanje« s puncami brez veze, novi Dejan je zanj ta pravi. Ne, ne za »lupčkanje«, jasno – to je za prave fante tako ali tako nekaj čudnega. Z Dejanom se rada umakneta v kot in potem si kot tisti črnci po televiziji dajeta »petke« in še druge znake, da »vse velja, vse je zmenjeno, okej«, kot sem slišal Karlčka. Zanj velja na dvorišču, da ga nihče ravno posebej ne mara, a brez njega ne morejo. Ko je na vrsti nogomet, gre v gol, kjer nihče noče biti, tako sposoben je!
Me je prav zanimalo, kdo bo »lupčke« delil in kdo jih bo dobil po vsem tem zmigovanju, namigovanju, zmrdovanju doli na dvorišču. Vsak je nekaj ponujal, vsaka je nekaj hotela, sladkarije in frnikole in druge stvari so bile v igri. Sem se spomnil, kolikokrat sem si kje »lupčka« tako želel, a ga je dobil kdo drug. In zato se mi ni zdelo nič čudnega, ko so z balkonov mame poklicale k večerji.
Sem si rekel: pa saj imajo še čas za »lupčkanje«. Ali pa tudi ne? Včasih je treba hitro vedeti, s kom bi »lupčke« delil… »Smeti dol nesi!« se je zaslišalo iz kuhinje. In sem vedel, da me lahko samo en »lupček« reši. Kot vedno.