A minuli teden je bil pač tak, da je izzival odvečne poteze. Sonce in mraz. Kot da se je klima spet ujela v svoj deklariran ritem, zaradi česar je sicer tudi skrajno čudno, da bo hokejska tekma na prostem v Ljubljani odpadla. Mar niso imeli led enkrat celo v Puli?! Vreme v minulem tednu si zasluži državno odlikovanje. Dobro stanje v glavah ni izostalo, odnosi med ljudmi so pa pridobili kakovost, kar je razvidno tudi iz črne kronike. Razmerja so bila vedra kot v Severnih obzorjih in nemara so prav klimatske razmere razlog, da je državljana pri naročanju taksija zaneslo v razkošnejši domačijski (dajmo stopit skupaj) pristop, ki pa je anahronističen. Časi dejansko narekujejo, da si metaforično rečeno prizadevaš skrčiti v Japonca. Da zmanjšaš potrebe po vsem. Po zraku, pozornosti, ljubezni, intenzivnosti, prostoru, okusu... Mlajša generacija ima s tem manj, starejša več težav. Naj opišem dvoje pomenljivih srečanj na vratih, ki sta se mi pripetili v zadnjem času. Prvo pred dvema mesecema v prehrambenem kiosku v Savskem naselju z enim od petih najboljših burekov v mestu in širši okolici. Torej vključujoč Črnuče in Koseze. Na vratih sem se srečal z večjo skupino povezanih oseb moškega spola, katere vodilni (in najstarejši) je bil na kljuki prej, zato so vstopili prvi oni. A zadnji izmed njih, mlajši poba s kapuco, mi je pridržal vrata s tako neprisiljeno spoštljivostjo do integritete sočloveka, kakršno zaradi pregovorne krhkosti razmerij lahko doživiš v orto tradicionalističnih predelih Balkana. Lepo vzgojen poba. Kdo bi rekel poba prihodnosti? Ni nujno. Obstaja njegov konkurent. Lisjakec. Z njim sem se na vratih poslovne stavbe v središču mesta srečal v sredo popoldan, ko je bila že tema. Drobnejši poba, prointelektualnejše oprave, z očalci, ki bi sodila tudi kakšnemu mlajšemu odpravniku odnosov z javnostmi v vzponu, vendar je za ta profil vendarle deloval malenkost preveč pomečkan in literarno ležeren.
Je pa zagotovo veliko na spletu. Na vratih je izvedel manever, kakršnega podpisani še nisem videl. Vstopal sem. Vsega kak korak in pol od njih sem bil, ko jih je on, ki je prišel z druge strani s hitrostjo in spretnostjo hitre vidre, odprl za vsega 40 centimetrov, skozi to malo odprtinico smuknil ven, in se tako izognil slehernemu stiku, nepotrebni odgovornosti in tudi krivdi. Državljan prihodnosti. Državljan, ki nemara benti, da ni rojen kakih 100 let kasneje, ko bomo vsi čipirani oziroma bodo ljudje ostajali doma, tudi fizično se bodo drug z drugimi družili posredno po hologramih, burek bo pa morda na voljo kvečjemu v obliki pilule.
