Vsi voditelji in novinarji vas namreč histerično napadajo s svojimi nebuloznimi napovedmi o koncu sveta, prepričujejo s katastrofalnimi poročili s terena in za nameček še pokažejo kakšno nesrečo, poplavo ali svinjarijo kar tako. Če vsaj trikrat na pol ure ne omenijo vas, torej navadnih davkoplačevalcev, ki morate pohlepnim zverem plačevati položnice, pa ne dobijo plače. Eni temu rečejo normativi, drugi rumeno novinarstvo, tretji pa leporečijo o gledanosti. Bolj ko je vse skupaj na robu živčnega zloma, bolj je pristno. V trenutku, ko mislite, da manjka samo še ena božja strela, da bo šlo vse k vragu, pa se zgodi odrešitev. Katarza. Reklame, vreme ali pa družabna kronika. V teh nekaj kratkih minutah si oddahnemo. Svet je trdno vpet v tečaje potrošništva in zvezdništva. Vsi so nasmejani in dobre volje. Vsi vam zagotavljajo, da ni bilo še nikoli tako lepo. Le pravi proizvod morate kupiti ali se pojaviti na pravi zabavi.
Poplave niso bile zabava. Po gledanju vseh šokantnih poročil s poplavljenih predelov naše lepe domovine lahko zdaj z malo distance preštejemo vrhunske rezultate. Na vrhu je moraliziranje. Pri poplavah je bila to osnovna deviza. Branje kozjih molitvic neodgovornim. Natikanje na sramotilni kol vseh po vrstnem redu. Na drugem mestu so bili gumijasti škornji. Če poročevalka ali poročevalec ni imel obutih gumijastih škornjev in stal vsaj v eni lužici, je bilo poročilo neavtentično. Največji frajerji so se celo vozili s čolni, kanuji in traktorji. Kmetavzarsko dramatično. Na tretjem mestu so junaki. Tisti, ki so z golimi rokami pomagali: gasilci, civilna zaščita in vojaki. Ta kult pridnih rok, to glorificiranje dela z rokami, ki edini štejejo, sta to deželo pripeljala tja, kjer smo. Glava ne šteje več. Znanje še manj. Razmislek in strategija pa so navadna megla. Vsi, ki nič ne naredijo z rokami, so navadni družbeni zajedalci.
Z glavo pa je bil narejen en domači posnetek. Dolg natanko osem sekund. Montažni ali avtentični posnetek s skritega telefona dijaka, ki naj bi odkrival največjo svinjarijo v tej družbi, torej oralni seks učiteljev, je bil tema tedna. Nekaj, kar bi mogoče spadalo na konec družabne kronike, je postalo tema za razpravljanje. Popolnoma legitimna zgodba za vse vrste moralnih povprečnežev. Slama za tiste, ki verjamejo v kult pridnih rok. Tiste, ki raje gledajo in se naslajajo ob nesrečah, kot da bi preživeli en običajen seks. Tiste, ki ne vidijo nič groznega, ko dijaki demolirajo učilnice in vmes prebutajo še kakšnega učitelja. Tiste, ki bodo neskončno razočarani, če danes zvečer v prvih desetih minutah na osrednjih poročilih ne bodo videli vsaj treh tujih katastrof...
