Zadeva s posebno stezo »nič ne vidim, ker buljim v telefon« je sicer šele začetek. V državah in mestih, ki niso preveč prostorsko omejena, bi veljalo razmisliti tudi o drugih stezah. Najprej o stezah za zoprno počasne pešce. Ni ga hujšega kot zatakniti se za pešci, ki imajo ves čas na tem svetu in človek bi skoraj rekel motnjo premočrtnega gibanja, prehitevanje pa je tako rekoč nemogoče. Dajte jim stezo, pravim jaz, pa naj počasi drsijo proti cilju! Težava je seveda, da bi se tudi na pločniku hitro uveljavilo avtocestno pravilo, da je pas za počasna vozila prazen, vozni pas tako-tako, na prehitevalnem pa kolona...
Drug razmislek bi veljal stezi za izložbene nakupovalce. To je tista skupina zoprnih pešcev, ki se premikajo nezvezno, od izložbe do izložbe, pri čemer njihova pot ni premočrtna, pač pa se nekaj časa drži privlačnih izložbenih oken, nato nepričakovano zavije proti robu pločnika, nato spet proti izložbam. Nepredvidljivi so kot tropsko vreme...
Tukaj, kjer živimo v soju luči svetilnika Evrope, še nismo tako daleč, da bi resno razmišljali o novi peš prometni politiki, katere edini cilj bi bil ločiti konfliktne skupine pešcev. To niti ne čudi, ko pa smo leta 2012 umorili ministrstvo za promet in prometno politiko potisnili v ministrstvo za infrastrukturo in zato nimamo več prometne politike, imamo pa infrastrukturno politiko. Zato novega infrastrukturnega ministra – moj bog, kako neprivlačen naziv – včeraj nisem slišal nič govoriti o stezah za počasne pešce, stezah za nakupovalce in – kot dokaz, da smo informacijska družba – stezah za uporabnike telefonov. A to se bo novi vladi vrnilo kot bumerang. Zaradi kratkovidnosti ministra se bo število incidentov na pločnikih slovenskih mest povečevalo, prej ali slej bodo pešci ugotovili, da je za njihovo nesrečo kriva država – saj je vedno kriva za vse, kajne? – in zgodil se bo upor. Vlada bo padla in spet bomo šli na volitve. Ja, tako hitro se zaključi krog... Pa samo dobre volje manjka in malce bele barve.
