Ni mu lahko, Janezu. Zdaj ga ne pustijo ven, zdaj ga zaradi kape zmerjajo, zvezda ga pa tako ali tako vedno razjezi, bog si ga vedi, zakaj! Ob takih nedolžnih »zimskih radostih« je vedno najbolj zanimiv Miroslav, ki navadno s kazalcem potisne očala na nos in začne kaj razlagati, da se vsi malo spogledajo in rečejo: »Ja, Mirko, kaj si želel povedati!?« Tudi tokrat je pomignil Karlčku in Dejanu (to je krepak dečko, kepo rad vrže in pravi, da je bila Zvezdica Zaspanka rdeče barve, ker so zvezdice pač samo take prave) in rekel: »Janeza pri miru pustimo pa ga bo minilo! Naj se sam s sabo kepa!« Pa se je oglasil Zoran, ljubkovalno Zoki: »Veste, kepanje je šport. Jaz se na šport spoznam. Ni športa, kjer nisem glavni, in zato dobro vem, da je kepanje celo olimpijski šport!« Joj, so se smejali: Zoran je res rad glavni, ampak – šport!? Lepo okrogel je, prijetno nasmejan, za šport pa res ni glavni in nikoli ne bo. Ne na dvorišču ne gledano širše. Ko je videl, da ga je malo polomil, je jezno vrgel kepo proti Janezu in odšel. Porazov ne mara, športnik pač!
Mali Lukec (ljubkovalno mu vsi rečejo kar Lunca) se je Janezovim kepam zlahka skril kar v sneg in po svoje razložil: »Če ne znaš z levo metati, ne moreš zadeti!« »Desna ni dobra roka za kepe, levica je za vse najboljša!« je pokazal mlečne zobke in škrbino kamor je navadno tiščal palec (levi, jasno). Še bi se kepali, če ne bi izza bloka prišel tisti Milanček, ki gre Janezu daleč najbolj na živce. Pa kakšen je bil: s tisto staro, olivnozeleno kapo in zvezdo na njej. Ga je dedek peljal v nedeljo v Dražgoše, kjer takih kap kar mrgoli, in si je Milanček kapo malo izposodil in »frajaril« po soseski – kapa pa je Janeza, kdo ve, zakaj, dodatno razkurila. Ne vem, kdo je koga zadel, mraz me je pregnal v stanovanje in od štedilnika se je slišalo: »Novo kapo potrebujem, ko je mraz. Krzneno bi rada…« Zaskelelo me je. Ne pri srcu, v denarnici.
