Da preklinjanje definitivno sprošča, meni tudi John C. Parkin, avtor knjige »Fuck it: Ultimativna spiritualna pot«, ki me drugim pravi: »Preklinjanje je perfektna zahodnjaška izpeljava vzhodnjaških spiritualnih idej o prepuščanju toku in sproščanju. Omogoča vam, da se otresete napetosti in prestavite v stanje svobodnosti.« Odlično! Tudi stroka pravi: »Ja!« Če torej v danih razmerah, ko morda celo zaznavate, da antipreklinjevalska večina (ali pač manjšina) okoli vas krepi pritisk, da bi začeli preklinjati manj, kar je seveda zgolj podporno moraliziranje temu, da država zaostruje zakonodajo in terja doslednost njenega izvajanja sočasno s tem, da se domačijska faza prvotne akumulacije kapitala končuje oziroma da bi tisti, ki so si nagrebli, zdaj to z zakoni tudi zaščitili, se ne pustite zmehčati. Kajti, kot je nekoč ob razmisleku v gosti pari neke savne, potem ko so ga odpustili iz mesta trenerja, dejal gospod V. Jelovac: »Lahko mi vzamejo vse, samo znanja mi ne morejo vzeti.« Povedano drugače.
Dandanes začeti s preklinjevalsko samocenzuro, torej z opuščanjem v dolgih letih pridobljenega znanja in (virtuozne) tehnike, je podobno, kot če bi se lastnik kafiča, ki je še vedno opremljen z medeninasto notranjo opremo, kakršna je bila moderna pred dvajsetimi leti, v teh časih odločil za prenovo. Kajti še kakšno leto naj mine, pa bo medenina spet antikvitetno moderna. Pa vendar opozorilo za konec. To, da lastnemu otroku j.... mater, kar sva z Gasotom videla lansko leto ob Zbiljskem jezeru pri nekem očitno instant naučenem prenapetem preklinjevalcu, spet ne gre, ker je res bedno. Preklinjanje mora biti suvereno dostojanstven akt.
