Nikomur doslej ni prišlo na misel, da bi se opravičil vsaj tamkajšnjim prebivalcem, ker nad njihovimi glavami na višini 11 kilometrov letajo velika potniška letala in s hrupom kalijo podeželski mir ter strašijo domačo perjad in popoldanskega počitka željne poljedelce. Mar je tako težko prestaviti koridor preleta 300 kilometrov stran? Kaj šele reči, kako je bilo vaščanom, ko so jim ravno v času kosila na polja, vrtičke in dvorišča začeli padati deli letala. Ne Air Malaysia ne nihče iz političnega vrha ZDA ali zahodnoevropskih držav se ni spomnil opravičiti za takšno motenje miru in posesti. Zato sta jeza in pričakovanje opravičila predsednika novopečene nepriznane republike razumljiva.

Kdor je pozorno gledal posnetke s kraja nesreče, je lahko videl, da so se vaščani in rudarji bližnjega rudnika nemudoma odpravili iskat preživele in pospravljat razbitine. Kar nekaj dni so hodili po žitnih in sončničnih poljih gor in dol, zbirali ostanke in dokaze, kot da bi ne imeli na poljih in v rudnikih dovolj drugega dela. Sploh so bili požrtvovalni rudarji, ki imajo celo svojo vojaško protiletalsko enoto in morajo en dan kopati v rudnikih, drugi dan pa sedeti za protiletalskimi raketnimi sistemi in čuvati rusko nebo nad Ukrajino, ki ga ogrožajo razna letala. Če je bila slučajno v nesrečo malezijskega letala vpletena kakšna raketa sistema BUK, potem je, po tolmačenju ukrajinskih upornikov, kvečjemu letalo trčilo v raketo in ne obratno. In tudi za to bi se jim nekdo moral opravičiti. Sploh pa je prozoren poskus blatenja kot solza čistega odcepitvenega gibanja, omenjanje nekakšnih ruskih raket, ko pa je že zadnjemu avstralskemu staroselcu jasno, da gre za goloroko ljudstvo, ki se zgolj s pogumnim srcem in čisto dušo postavlja po robu ukrajinskim podivjanim agresorjem. Resda se je tam okoli smukalo eno vozilo s štirimi raketami in potem, po prijateljskem obisku, odšlo nazaj v Rusijo z eno raketo manj. Ampak, ali naj za nekje izgubljeno ali ukradeno raketo odgovarjajo Rusi, živeči v Ukrajini? Nekdo jih je pač šlampasto varoval. Prišli so otroci in jo izmaknili. Tono težko raketo? Kaj pa otročki vedo, kaj je 1000 kilogramov. Vzamejo in odnesejo!

Da so pod žgočim julijskim soncem v uniformah in z volnenimi pokrivali, ki imajo zgolj režo za oči, lokalni ramboti štiri dni sami pobirali trupla in pospravljali ostanke letala, preden so prišli tuji strokovnjaki, ki so, mimogrede, dva dni srebali viski v Kijevu, kot primadone čakali varne in boljše razmere za delo, je vredno vsaj zahvale, če že ne opravičila za zamudo. Sploh pa bi jim nekdo kaj hitro očital, kako razmetano da imajo okoli vasi. Zahod bi lahko ponudil vsaj skromno odškodnino za z ostanki letala uničeno letino. Pa nič. Tudi očitki, da so našli in skrili črne skrinjice, so bedni. Resda so našli neke škatle, a so bile rdeče in kako naj potemtakem mužiki vedo, da so to črne skrinjice? Res je, da jih je odnesel neki kmet, ki se ne spomni, kam jih je spravil. Se zgodi. Ljudje smo, delamo napake.