Za sredo ali torek je šlo, nekaj po poldnevu, ko so se na Prešernovem trgu začeli kopičiti ljudje. Zaznavno zbegani. Bržkone si je marsikdo zgroženo mislil, da zre v ogromno podgano. Kajti nutrija, za katero se ne ve točno, kako je prilezla iz reke, saj se je iz kanala Ljubljanice v središču mesta zapleteno izvleči tudi človeku, je že prečkala Prešernov trg in se je po tlakovanih stopnicah ob frančiškanski cerkvi odpravila proti Miklošičevi. Nekako nevajena »modne brvi« (vendar pa brez fanta v publiki, da bi mu bilo zategadelj nerodno) se je očitno dezorientirana odpravila proti Kamniškim Alpam, kakšna je bila njena končna usoda, pa ostaja neznano. Slej ko prej je za njo poskrbela stroka.
Pojav je živelj vsekakor iritiral. Eden od mlajših someščanov je bil nekaj kasneje blago razočaran nad borbenostjo svojega psa, ki se ni spustil v boj, kar pa je, vsaj kolikor je meni znanega o tovrstnih duelih, morda celo boljše zanj. Podpisnik teh vrstic sem zblojenko v vsakem primeru videl že dan oziroma noč prej. Na prehodu za pešce pred Dnevnikom oziroma pravno fakulteto, torej prav tam, kjer se je pred nekaj meseci odvil do zdaj najbolj presežen stik med meščani in glodalci. Mislim na votlo drevo, na katerega je mestna oblast nabila tablo, s katero je na živelj naslovila prošnjo, naj podgan v drevesu ne hranijo. Ker je bila noč, si najprej lahko pomislil, da gre za mačko, ki na zebri prečka cesto. Kaj je videl voznik, ki je žival počakal, da mu gre s poti, ni jasno, mu je pa neki vigilantsko vznemirjeni nočni pešec vpil: »Kaj čakaš?!« Misleč seveda na to, naj jo povozi. Zakaj se mu je to zdelo tako nujno, je drugo vprašanje.
V vsakem primeru to niso prijetni prizori, glede neprijetnih prizorov pa velja slediti ljubki logiki mlajše ljubljanske natakarice, ki je oni dan morala spremljati razpravo za točilnim pultom sunitskega in šiitskega someščana glede tega, kdo izmed njih je bolj nor, v kateri so se kakopak omenjali tudi ljudje bombe. »Ok. Samo ne se razstreliti v moji izmeni,« se je odzvala. No, navkljub vsem pomislekom glede ubijanja zaradi ubijanja se v vigilantovem vzkliku »Kaj čakaš?!« da prepoznati neko osnovno frustracijo državljana Slovenije, ki presega ubijanje glodalk. Frustracijo, ki jo športni privrženci poznajo v mnenju, da se slovenski športniki v ključnih trenutkih zbojijo prevzeti odgovornost in zmagati, kar je pa neki gospod v neki TV-razpravi razširil na izvore zbirokratiziranosti naše države. Da je do preštevilnih zakonov ter aktov prišlo zato, da se ljudje lažje izognejo odgovornosti oziroma jo preložijo. Žal se ne spomnim, kdo je to rekel. Teza se zdi nadvse točna, verjetno pa ne pomeni, da velja protibirokratsko evolucijo začeti s pobijanjem nutrij.
