Številni veliki ruski umi so namreč strnili glave, da bi ugotovili, kaj tako hudo narobe je v ruskih zaporih, da so tamkajšnji stanovalci tako klavrne volje, depresivni in tudi nejevoljni, po prestani kazni pa jezni na sistem, da se mu maščujejo tako, da se hitro vračajo na kriminalna pota. Še posebej so, kljub trudu zaporniških delavcev, nepopravljivi čemerneži in nergači tisti zaporniki, ki so si zasluženo kazen pridelali z nenehnim najedanjem družbenopolitičnega sistema, kot so tista babšeta iz Pussy Riot in demonstranti proti ruski domovinski vojni v Ukrajini. Prva ugotovitev znanstvenikov je, da pletenje šalov, klekljanje, savne in masaže, izdelovanje lesenih babušk in pridelava motovilca na vrtičku v sloviti Lubjanki, kakor so si prevzgojo zapornikov zamislili Skandinavci, ni učinkovito. Ne slikanje v slogu Kandinskega, ne knajpanje v ledenem jezeru, ne recitiranje Jesenina ne spravijo nasmeha na lica jetnikov. Tisto, kar pogrešajo v ruskih zaporih, je – humor. Zaporniki se premalo smejejo, saj v njihovih vrstah vlada kronično pomanjkanje dobrih vicev, ki kljub težkim bivalnim razmeram vzbujajo huronski smeh, ki je, kakor vemo, pol zdravja. Tudi mentalnega. Ker zaporniki očitno sami ne premorejo smešnic, bi bilo dobro, da jih vsaj v začetku nasmejejo vodstva zaporov, potem bo lažje.
Ni ga namreč zapornika, ki se ne bi krohotal, če bi upravnik zapora med kosilom zapornikom sporočil, da je Rusija tako demokratična, da bo že na naslednjih predsedniških volitvah zmagala ženska, ki je lezbijka muslimanske veroizpovedi. Zapori bi se tresli od smeha zapornikov, če bi čuvaji razlagali, da jabolk za večerjo ne bo, ker se je zahodnemu bojkotu Rusije pridružil tudi Liechtenstein, da bodo ruski tanki prepeljali humanitarno pomoč v Kijev in da je Putin ukazal, naj zaporniki zvečer sami izbirajo, ali bodo gledali rusko državno televizijo ali CNN.
Če ne bomo dobili Južnega toka, bi morda lahko za bratsko ceno dobili v uporabo omenjeni pristop ruskih penologov. Ko gledam, kako žalostna in slabe volje iz zapora v službo v parlamentu prihaja še ena žrtev slovenskega totalitarizma, mi je jasno, da tudi v naših ječah vladata popolno pomanjkanje humorja in depra. Ker zapornikov muze, zadolžene za vice, očitno ne obiskujejo, omenjeni zapornik pa iz parlamenta ne prinaša nobenih smešnic, bi bilo dobro, če bi za začetek pravosodni minister in predsednik ustavnega sodišča v slovenskih zaporih tam živeče zabavala z izjavami: da bodo lahko odslej vsi tvitali, da bodo lahko vsi vsak dan hodili v parlamentarno menzo na kosilo, da bodo vsi imeli prost dostop do interneta, da bodo dvakrat na teden po televiziji razlagali svojo nedolžnost, da se bodo lahko vsi pritoževali do ustavnega sodišča in da bo vse pro bono zastopal odvetnik Matoz. Tako nasmejanih zapornikov ne bi premogla niti ena država na svetu.