Pogovor je za trenutek prekinil glasen aplavz. Na stopnišče je stopil evropski poslanec. »Morda se komu zdi, da ste glas vpijočega v puščavi. Toda, vi ste tu v zadnjih mesecih ustvarili inštitucijo, slovenski Hyde Park, Speakers' Corner prostosvobodne misli in besede. S pričevalci, ki so se trajno zapisali v narodno zgodovino. Si lahko predstavljate, kakšno vlogo vam bodo namenili v slovenskem zgodovinopisju,« je bilo slišati iz zvočnikov. Janez, Ivan in Vinko so se spogledali. Besed poslanca niso povsem razumeli, so jih pa, predvsem Ivana in Vinka, navdale z optimizmom. Ker se njihov boj za pravno in pravično Evropo ne sme zaključiti doma, je odločitev o odhodu na Madžarsko padla v nekaj minutah.
Janez je naslednje jutro svoja kolega pobral na glavni avtobusni postaji. Medtem ko je Ivan v rokah držal dve slovenski zastavi, je Vinko, ki si je za na pot obul nove gojzarje, izstopal z veliko ragljo. Z njo je v svojih najboljših časih bodril slovenske skakalce v Planici. »Smo pripravljeni?« je šofer povprašal svoja kolega, ko sta odprla vrata. Iz vozila je bilo slišati Tomaža Domicelja oziroma njegovo zimzeleno Slovenskega naroda sin. »Nismo se zastonj borili za samostojno Slovenijo,« mu je z nasmeškom na obrazu odgovoril Ivan. Tudi Vinko je bil dobre volje. »Kje si pa dobil tega rdečega clia,« je hudomušno pripomnil z zadnjega sedeža.
Vzdušje je torej obetalo. Vendar ne za dolgo. Najprej je »zmanjkalo« Vinka, nekaj kilometrov po Trojanah pa je svoje oči zatisnil še Ivan, kar pa Janeza, ki je kot trgovski potnik nekdanjo skupno državo prevozil po dolgem in počez, ni preveč motilo. Je pa zastrigel z ušesi nekaj kilometrov pred slovensko-madžarsko mejo, ko je nastopil čas za radijska poročila. Zaslišal je namreč prav tisti glas, ki je prejšnji dan govoril o slovenskem Hyde Parku: »Protesti zoper ukrep, ki ga je sprejela vlada mojega dobrega prijatelja Viktorja Orbana, so brezpredmetni. Javnofinančne težave je smiselno reševati tudi z začasnim omejevanjem svoboščin. Tako kot pred nekaj leti, ko je bila v ospredju medijska zakonodaja, tudi sedaj podpiram Orbanove reforme, svojim političnim prijateljem na Madžarskem pa svetujem, naj ostanejo močni.«
Janeza je pot v Budimpešto v trenutku streznila. Sram ga je bilo, ker je nasedel novicam z interneta, da se Madžari borijo proti praksam prejšnjega, avtoritarnega režima. »Take stvari je treba zadušiti z davkom. Tako kot tiste časopise, ki se v kioskih ne morejo pohvaliti z nobeno kulturo,« je jezno zamrmral. Preden je obrnil svojega rdečega clia in zapeljal nazaj proti Ljubljani, je ugasnil tudi radio. Shodov pred ljubljanskim sodiščem se ni nikoli tako veselil kot tisti dan.
