Francoski državni vrh je v pičlih 48 urah ugotovil, da si v Franciji že osem let živeči temnopolti Malijec Lassana Bathily, ki že dve leti čaka na odločitev občinskih birokratov o svojem državljanstvu, slednje tudi zasluži. Ker je dokazal, da je tega vreden, saj je prenehal razmišljati o tem, kaj lahko naredi država zanj, ampak je končno obrnil optiko in je ukrepal v slogu – kaj ti lahko narediš za državo. Drži sicer, da je vsa ta leta živel v Franciji pošteno, pridno garal, plačeval račune in davke, ni delal prometnih prekrškov (saj avta nima), ni zmerjal oblasti in sitnih uradnikov, ni se pritoževal na evropsko sodišče za človekove pravice, ni javno tarnal nad življenjem na robu preživetja, ampak, dragi moji, to je res premalo, da bi kar tako postal Francoz. Ko pa je pred ponorelim islamskim skrajnežem Coulibalyjem v pariškem judovskem supermarketu, kjer je delal za vbogajme, rešil 15 judov, se je strogo, a pravično državno srce odtajalo in Bathilyju so na svečanosti, kjer ni manjkalo svetovnih kamer in fotoaparatov, izročili potni list, ki ga je, kljub silnim obveznostim, podpisal notranji minister osebno. Bathily je postal pravi Francoz, tak kot so črncem in romom sovražna Le Penova in Sarkozy, žogobrc Ribery, predsednik Hollande in igralec Alain Delon pa tudi Asterix in Obelix. Na tak način je Francija postavila mejnik, od katerega dalje bo Evropa, pa verjetno tudi ZDA, povsem drugače reševala problem nebodijihtreba imigrantov rjave in črne polti. Naj se imigranti, namesto da bi čakali na usmiljenje države gostiteljice, lepo potrudijo in rešijo kakšno življenje, ustavijo vlak, preden zgrmi v prepad, nastavijo svoje telo pred nabojem, namenjenim kateremu od evropskih državnikov, varno prepeljejo čez avtocesto četico prvošolčkov, za ceno življenja preprečijo bančni rop, iz deroče vode rešijo mater s tremi otroki in z gorečega sedeža kakšne neonacistične organizacije prinesejo dva starčka, ki kljub dimu in vročini s stegnjeno desnico vzklikata Sieg Heil; in potni list, osebna, vozniška ter potrdilo o delovnih letih za upokojitev jih bodo čakali. Pred kamerami in vzhičenim belim občinstvom. Kdaj bodo ti prišleki končno dojeli, da je državljanstvo tako sveta stvar, da si ga ni mogoče pridobiti zgolj s pridnostjo in ubogljivostjo? Herojstvo, pogum, izjemni znanstveni in športni uspehi so podlaga za privilegij, kot je državljanstvo, ne pa praznjenje smetnjakov 40 let.
Takisto velja za tisto somalijsko deklico, s katero se ukvarjata vsa slovenska politika in pravna stroka, ker bi jo radi kar tako pripeljali v Slovenijo. Naj gospodična reši nekaj slovenskih turistov iz krempljev skrajnežev ali iz žrela leva ali krokodila in prepričan sem, da jo bodo predsedniki vseh slovenskih strank osebno šli iskat z vladnim letalom v tisto vukojebino, ji na kraju samem podelili državljanstvo, jo pričakali v Sloveniji z vsemi državniškimi častmi, ji nemudoma dali najvišje državno odlikovanje, štipendijo in zazidalno parcelo v Triglavskem narodnem parku. Ker bi si to zaslužila, a ne?