Zdaj pa ne bo več tako: za več kot 100 evrov (na Hrvaškem je to še bolj zasoljena kazen) vas bodo oglobili, če se boste »dol dajali« v njihovem morju. V vodi. Ni ljubezni v hrvaškem morju. Očitno je bil to tako množičen pojav, da je bilo treba sprejeti predpise, odloke, paragrafe o tem, kdaj mladim pač je do ljubezni in zmorejo ljubezen. Kajti na hrvaškem otoku so ljudje ogorčeni nad to mladino. Manj jih jezijo evri, ki jih tja (četudi so mladi pregovorno bolj plitvih žepov) prinesejo.
Zato: bratje Hrvatje prepovedujejo ljubezen na najlepši obali na svetu. Kamor prav (tudi mladi) Slovenci nosimo milijarde evrov, da bi doživeli – pravo naravo! Ki pa ne vključuje ljubezni, vsaj tiste elementarne in mladim tako lastne in pristne ne. Zdaj šele pride na vrsto tisti balkanski pregovor o omahljivcih, v katerem je ženski spol uporabljen v slogu »ona bi se, ampak ne tako, da bi ga…«! Tako je pač s Hrvati in južnimi brati: bi, pa ne bi, pa bi. Mi, Slovenci, smo drugačni.
Pri nas je greh povsem jasno opredeljen. Samo na določeno nadmorsko višino je treba in je vse dovoljeno. Teorije o tej višini so odvisne od človeške kondicije: nekomu se zdi, da »nad 500 metri ni greha«, drugi prisegajo vsaj na dvojno višino. Ki ima za osnovo morje, kjer na Hrvaškem greha ni niti v vodi oziroma pod vodo. Je pač prepovedan, v Sloveniji pa je celo zapovedan. Ja, zakaj pa so skupna ležišča v kočah, kjer je tako rekoč leglo razvrata? In obisk naših koč je vsako leto boljši, bolj množičen. Pridejo vse generacije, starejših ne manjka in tudi tu smo za razred boljši od Hrvatov: greh je splošna navada, grešimo vsi in veselo najprej zaukamo, potem pa…
Ker je pri nas jasno zapovedana meja, kjer greha ni več in je (skoraj) vse dovoljeno, je jasno, da se imamo tudi bolj radi med sabo. Meja greha nam omogoča pravo svobodo, tam gori so pač čist zrak, dobra hrana, sonce in veter in vse to samo pomaga. Če je doma vse rutinsko, kratko, običajno, je tam gori brez ene same slutnje greha celo zapovedano, da se sprostimo in uživamo.
Morda so res Hrvatje povohali Evropo, a pravih navad se niso navzeli. Mi pa jih Evropi in svetu lahko celo ponudimo kot slovenski model. Zdaj vam je tudi jasno, od kod tisto naše Slovenija geslo. Če je ljubezen, ni greha.
Zdaj pa še nekaj za »pet let aresta«, kot bi zapisal znani teroristični pisatelj Tone! Bojda tja gor nad 500 ali 1000 metrov neprestano hodijo mnogi znani Slovenci in Slovenke. Ker tam ni greha! Šušlja se, da so se tam rojevali posli z domovino (in Patrio) in – greha ni! Tam so se dogajali vsi sporni posli in afere. Pomislite: nekdo trdi, da je gori videl oba »na J«, kako družno počneta vse, kar je tu doli pač greh in prepovedano in obsojanja vredno. S tem so vse naše skrivnosti pojasnjene in ljudstvo je kot vedno pravilo o grehu »na višini« malce predelalo sebi v prid: Hrvatje ne smejo grešiti na nadmorski višini nič, pri nas pa samo še naivni postavljajo omejitve za greh, preostali grešimo kjer koli.