Golf hendikep
Od človeka, ki je prebil svoje obdobje v zaporu, sem slišal zanimivo razlago, ki me ni presenetila, kako je, ko obisk visokih vladnih uradnikov obišče zapor Koper, kjer zaporno kazen prestaja tudi Dušan Černigoj, direktor Primorja, nekoč velike gradbene firme, kakršnih v tej državi ni več. Obstajajo samo še majhne, zaradi česar je dejansko vprašljivo, za koga izmed slovenskih firm bi bila gradnja slovenskega odseka Južnega toka sploh priložnost. Černigoj bo v kratkem odsedel 14 mesecev kazni zaradi primera Čista lopata. Dejansko gre za obisk zapornika, pravi vir, ki seveda lahko pretirava, vendar pa je, če je temu res tako, povsem razumljivo. Kaj pričakovati, če ti v zapor pride oseba, ki je še kak dan pred tem predstavljala eno najmočnejših regionalnih figur? Človek, ki si ga še kak dan prej morda prosil za sponzorska sredstva, zdaj je pa eden tvojih varovancev. Prav nič drugače kot v primeru privilegiranih zapornikov v Goodfellas ne more biti. Torej v ameriškem filmu, v katerem se močni mafijci v zaporu privoščijo »slow food« in dejansko živijo življenje, katerega ugodnost in specifično užitkarstvo nemara najbolj kaže prizor tistega izmed njih, ki se je pri pripravljanju pojedin v zaporniški celici specializiral za rezanje česna na najtanjše možne rezine. Z britvico. Da se je v omaki lepše razpustil. Smo država, ki ima od nekdaj težave z elitami. Ene sesuvajo druge. Temu je tako tja od leta 1918 naprej. Še danes. S tem, da so jo akterji zadnje čistke, torej nekdanji tajkuni oziroma politiki, ki so bili eliminirani iz javnega življenja in pozaprti v zadnjem času, odnesli še najboljše. Novice iz zaporov govorijo o dokončevanju doktoratov, pisanju spominov, fizični in duhovni obnovi, izboljšavah pri golf hendikepu in podobnih osebnih napredkih. Če je prav razumeti, je zapor za marsikoga dejansko rešilen. Korak naprej. Izhod s scene, o katerem je marsikdo izmed njih razmišljal, pa ni vedel, kako naj izvede to, da bi se umaknil in začel gojiti paradižnike, izposojati pedaline, imeti šolo za deskanje, voditi mali avtokamp in podobno. Kajti čeravno se da pri Janši opaziti, da ga stresno življenje niti ni načelo, ampak je po dvajsetih letih aktivnosti v politiki videti celo boljše, kot je na začetku, pa obrazi njegovih kolegov nemalokrat dajo misliti, da politika oziroma vodstveni položaji za psihofizično stanje človeka niso ugodni. V soboto popoldan sem srečal vrstnika, enega od nekdanjih ministrov, pametnega fanta od nekdaj. Odkar ni več minister, se ukvarja z manj obveznimi početji, razlika iz časov, ko je bil minister, in zdaj, je pa očitna. Tip se je pomladil za nekih deset do petnajst let. Obraz že precej zabuhlega zaripleža je spet pridobil malodane deški sijaj, s telesno težo se je pa verjetno spustil za vsaj 10 kilogramov. Za opazko se mi je najiskrenejše zahvalil. Tudi pri Bratuškovi je opaziti nekaj podobnega. Neko izboljšanje psihofizičnega stanja po porazu na izrednem kongresu. In to se zdi skrb zbujajoče. To namreč, da preveč ljudem postaja jasno, da je politično razdajanje naporno oziroma da človeka tudi specifično izčrpa. Kajti res si ne predstavljam, kaj bi bilo, če bi zmanjkalo politikov.