Gnilo jajce poteka tako, da otroci počepnejo v krogu, eden pa nosi robček in ga potem spusti drugemu za hrbet. Osnovno pravilo je, da nihče ne gleda nazaj. No, najprej je med otročaji nastal prepir, kdo bo kje v krogu sedel: Gregorček ni niti približno hotel z Janezom in Zokijem sedeti, kujal se je že zaradi sosedstva z visokim Igorjem. A sta kmalu našla neko stično točko: pri prejšnji igri sta ga polomila, bila čisto zadnja pri volitvah za igro »med dvema ognjema«. Nihče ju ni izbral, povabil, izvolil. Nesrečnika brez podpore! Logično, da sta bila drug ob drugem Zoki in Janez – njiju nihče posebej ne mara, drug drugega tudi ne marata, torej sta za skupaj. Alenka je ob Ljudmili edina punca, hoteli sta počepniti skupaj, a so vsi v en glas zavpili, da mora punca gnilo jajce okoli nositi. Alenka je iz snažnega robčka napravila kepo in vsem na hitro zabičala, da nihče ne sme gledati nazaj. Takrat je od nekod prišel še Karl in se pridušal, da se raje teh kmečkih iger ne bi šel, ker on od »ta starih« igre zna. Ker pa je lahko sedel po želji (vedno skuša s komolci narediti zase prostor med tistimi, ki jih ima za vodilne na dvorišču), je dal mir. Od nekod sta prišla še pokovca iz sosednjih blokov, ki se vse bolj pogosto vključujeta v igro na dvorišču. Eni se jima posmehujejo, eni ju zavračajo, a na koncu se jima posreči – prvega kličejo kar »Edi« po dedku, ki je bil baje pomemben mož, kar malček vedno rad namigne. Drugi pa je Miro, ki kljub rosnim letom rad govori mirno, preudarno, počasi – kot bi že bil odrasel in ne kratkohlačnik.
No, končno so bili vsi v krogu, Alenka pa je že dolgo mečkala tisti robček, preden je začela z znanim stavkom: »Kanglica kanglica vodo drži, kdor se ozira po hrbtu dobi!« Me je prav zanimalo, komu bo za hrbet spustila robček, da bo moral teči za njo. Pravila so jasna: če tisti, ki bo imel robček zadaj, pravočasno ujame Alenko, bo ona gnilo jajce. Če bo ona prej sedla na njegovo mesto, pa bo on tisti, ki se mu bodo smejali. In je hodila okoli, Zoki ji je mežikal, Gregor celo nekaj šepetal, Janez se je delal brezbrižnega, Igor in Gregorček pa sta bila zatopljena v svoje probleme. Krožila je Alenka okoli njih in šele tedaj sem opazil, kako bistra je. Je imela namreč v žepu kratkega krilca toliko robčkov, kot je bilo sedečih v krogu. In je lepo spustila vsakemu za hrbet robček, in ko so sramežljivo pokukali (čeprav sploh ne bi smeli), so se vsi pognali z robčki v rokah za njo. Ona pa je jadrno sedla na sredo kroga in jim rekla: »Vsi ste gnila jajca!« Miro z očali je tulil, da ni po pravilih, Alenka pa se je namrdnila in rekla: »Taka je moja igra, lahko se gremo pa zdaj na novo…« Potihoma sem zaprl vrata in si rekel, da je punca nabrita, ko je znala pravila sebi v prid spremeniti!
