Najprej junak ugotovi, da gre vse rakom žvižgat. Potrebna je akcija. Odločen nastop. Po svojih besedah se je za vstop v politiko odločil zato, ker je šlo dvaindvajset let vse narobe. Sit je bil plenilcev in kradljivcev v državi, zato je prostor kar klical po odrešeniku. Nekom, ki se je odločil, da ne bo več tiho. Ekspresno je postal poslanec, potem državni sekretar v kabinetu predsednice vlade in zdaj čaka na ustoličenje za prvega moža koprske Luke. Vmes je reševal nekaj podjetij, dajal odrešilne izjave in bil ves čas prepričan, da je nepogrešljiv. Ko ga je Slavko Bobovnik po telefonu vprašal, ali je on rešitelj Luke Koper, je GGM jasno povedal, da je naredil analizo, ugotovil, da marsikaj zamuja in da se stvari niso premaknile zaradi razklanosti v vodstvu. Najbolj pa je odmevala njegova skromna izjava, da sebi vedno daje oceno pet plus.
Mnogi v krohot, ampak to je prihodnost Slovenije. V ljudeh, ki znajo. V kadrih, ki ne poznajo ocene, nižje od pet plus. V posameznikih, ki so prepričani, da lahko povežejo vse deležnike, v pol leta iz podjetja naredijo čudež in se ne ozirajo na pripombe politike. GGM je tako in tako nepolitičen kader. Dokaz je preprost: vsi so proti njemu.
Torej, naš junak žajfnice je našel smisel svojega delovanja ravno v tem, da so vsi proti njemu. Pravi junaki so nerazumljeni. So pred časom. So vizionarji in utirajo pot ostalim. Za svoje cilje so pripravljeni storiti vse. Se odpovedati politični karieri, udobni službi, šoferju, tajnici in fikusu. Če je treba, resetirajo vso preteklost in začnejo znova. Po potrebi se borijo tudi z mlini na veter.
Okolica potrebuje nekaj časa, da razume takšne junake. V začetku se jim smejijo, na koncu se jim priklonijo do tal. GGM bo kot junak telenovelske žajfnice zmagal v vsakem primeru. Če bo postal prvi mož Luke, bo delal dan in noč. Če ga ne bodo izbrali, bo junak, ki je bil izigran. Zdriblali so ga tisti, ki po njegovih besedah prikrito kadrujejo. Tisti, ki že dvaindvajset let igrajo isto igro in ne sprejemajo nobenih sprememb.
Igor Lukšič je izjavil, da politika ne sme biti plenilska dejavnost. Da tja ne smejo prihajati posamezniki, ki si potem razdelijo plen. Zakaj pa prihajajo? Zato, ker verjamejo v ideje in programe? Zato, ker zastopajo moralno-etična načela? Zato, ker gojijo romantične predstave o borbi političnih konceptov, ki prepričajo volilce? To že dolgo več ne pije vode. Politika je eno samo interesno igranje. Igranje z močjo pozicij. Ne argumentov. Vplivanje na ključne odločitve. Med temi pa so na prvem mestu kadrovske zadeve. Vsaka oblast se ukvarja najprej s tem, kdo bo kje. Koga zamenjati in koga nastaviti. Kdo je naš in kdo njihov. Kdo je lojalen in kdo nezanesljiv. Nič drugega kot postavljanje športne ekipe, ki mora držati skupaj in po potrebi zmagati kakšno tekmo.
GGM je v tekmi sam. Ravno zato ga moramo spremljati s simpatijami. Držati pesti, da mu uspe. V tem prostoru je preveč tistih, ki si želijo edino, da ne bi nikomur nič uspelo. Da bi auzglajzali. Kot na televizijah. Na nacionalki držijo pesti, da Romih in kompanija s svojo raketo pogrneta na Planet TV, na TV3 pa, da Slakonja na Popu izgine z zaslonov že po prvi sezoni. Kolektivna zavist bo v vseh teh žajfnicah še vedno motor dogajanja…
