In volkca se potem odpravita po travnikih in gozdovih proti Kranju. Tisti drugi, Igor, pošlje sicer sebe v drugi podobi, a ne bomo malenkostni, barva je prava. Kajti v Kranju levi in desni volkec ne tulita več na gašparčke gašparčke – ravno nasprotno; redita jih in ljubkujeta in jim pomagata na noge v svojem brlogu. In če sta volkca v Ljubljani redko enotna tudi pri tuljenju in najraje tulita drug na drugega, le nekaj deset kilometrov stran dokazujeta, da so gašparčki gašparčki nekaj drugega kot gašparji gašparji.
Tudi Luka Koper ne more biti povsod. Je pač treba imeti morje, kajne. Ampak pristan je lahko tudi drugačen. Skoraj vsaka naša občina ga ima: je kot azil za živali. Tega Kranj sicer nima in živali morajo v kletke v druga mesta, ima pa azil za tiste, ki – tulijo z volkovi. Desnimi in levimi. In namesto Luke je tu Komunala Kranj. V ta iz javnega denarja plačan azil so namreč levi in desni volkovi pregnali že – tri kranjske mestne svetnike, ki o svojem azilu (Komunali) seveda vsaj posredno odločajo. Občina, kjer so svetniki, je največja lastnica Komunale. Da je zgodba popolna, so iz vsakega volčjega tropa v azil pognali še dva lokalna politika, kajpak iz vsakega (SDS in SD) tropa lepo po enega. Da ni zamere in krivic. Pet politikov oziroma malih lisjačkov gašparčkov gašparčkov je potem, ko so zmagali na volitvah, pristalo v Komunali – azilu za vse, ki so na pravi strani ali v pravem tropu.
Zdaj pa še spopad s pregovorom. Da volk dlako menja, ni sporno. Da pa ne bi menjal nravi, značaja, obnašanja – ne bo držalo. Če je v Ljubljani dobro tuliti na lisjaka Gašparja Gašparja, v Kranju lisjački niso sporni, ker so iz pravih tropov. In zmagujejo na javnih razpisih, kjer se med sto in več kandidati pošteno in povsem brez slehernih naključij najde delovno mesto za levega ali desnega lisjačka iz pravega tropa. Tukaj pa naša dva volkova ne tulita več. Ravno nasprotno: zdaj sta unisono tiho. Delujeta molče, še renčita ne. Če je nekaj kilometrov proč treba tuliti nad kadrovanjem pozitivnega lisjaka Gašparja Gašparja, je v Kranju treba molčati, da vsi lisjački najdejo svoj azil, kjer se lepo hranijo. Dobra hrana je prvi pogoj za zdravo telo. Zdravo telo pa mora imeti zdrave ude. V tem primeru šapice, ki vedno pravilno šinejo pokonci, ko je treba azil plačati z dvignjeno okončino za prave projekte, odločitve, stranke oziroma trope.
Volk torej ne menja le dlake, tudi svoj značaj zna prilagoditi. Vsaj v mojem mestecu, kjer se gašparčki gašparčki lepo množijo, napredujejo in debelijo. In ko naša dva glavna volkova z molkom uredita v provinci »skupne koalicijske kadrovske zadeve« na ravni tropa, ki molči res ubrano, se zopet odpravita proti prestolnici. Kamere že čakajo, tuliti bo treba čez Gašparja Gašparja in tudi drug čez drugega. Tako delajo volkovi, ovce samo blejamo (v Ljubljani ali Kranju).