Mislim, morda vas našteti živalski vrsti ne prepričata, a vsaj na lastne oči se lahko vsak obiskovalec prepriča, da sta tam. Z risi pa je povsem druga zgodba. Par dveh lynxov je imel takšno božjo kvaliteto: menda sta bila tam, a ju nihče ni videl. Res je: imata infrastrukturo, kot ima Bog nebesa, in vsak dan so jima nosili darove v obliki mesnih obrokov, a kot kaže, sta se prikazovala le tistim s čistim srcem in skoraj fanatično vero, da tablica z napisom »Ris« pomeni, da sta tam, v gošči Rožnika, dejansko dve živi bitji. Kdor ju je uzrl, je svojo izkušnjo hitro delil z znanci, ti pa so ga gledali kot fanatičnega evangelista, ki jim skuša prodati vero v risa....
No, včeraj se je zgodilo razodetje. Takole so sporočilo za javnost po vseh pravilih dramatičnega loka stopnjevali v ZOO: »V jutranjih urah so naši oskrbniki opazili sledove obeh risov, zunaj njune ograde, znotraj živalskega vrta. Ko so jima sledili, so ugotovili, da sta uplenila samca gamsa.« Aha, bodo porekli večni dvomljivci, znani štosi ameriških evangelistov, ki od vrat do vrat širijo vero. O obstoju risov nas skušajo prepričati zgolj z odtisi in s posledicami domnevnega napada na drugo živalsko vrsto. Risov pa niso videli! Tudi priznanje, da »za zdaj še nista nevarna ljudem«, kaže na fantomsko substanco zgodbe o risih pod Rožnikom. Mar bi priznali zmoto in na tablico napisali »Mravlje in insekti (v zimskem času pa led, sneg in gnilo listje)«.
Žled in sneg sta sicer živalski vrt razkrila bolj uspešno, kot poletna vročina razkrije ženska telesa. ZOO se je pokazal kot naš svet v malem. Drobne zveri so izkoristile prvo priložnost padca nadzornega mehanizma in se polastile tistega, kar ni njihovo. Večje zveri so kljub odprti poti na prostost počakale na varnem v svojem brlogu, saj jim navsezadnje nič ne manjka. So na toplem, hrana prihaja redno, njihov položaj v hierarhiji je jasno določen, ej, zakaj bi se potikali po nevarni pokrajini in si grabili nekaj, kar lahko dobijo brez velikih težav, če le ostanejo znotraj raztegljivih mej. Slon, no, slonica, da ne bom posiljeval faktov, ta največji steber stabilnosti – kot demokracija za ves sodobni svet – se je ob prvi najavi novega družbenega ledenega reda, po domače povedano, usrala od strahu. Z ledom objeto drevo je s pokom priletelo v njeno območje ugodja in slonica je nehala jesti. Tako rekoč nehala je funkcionirati. Divjad – ta metamorfoza povprečnega neaktivnega državljana – se medtem skriva v gozdu pred fantomskima risoma, nihče ju sicer ni videl, a posledice njunega plenjenja so vidne, in trepeta pred volkovi, ki bi si morda sluteč priložnost vendarle zaželeli še malce plenjenja. Pri zvereh pač nikoli ne veš...
Samo opicam na toplem ni povsem jasno, zakaj je okoli njih takšna panika...
