Pomislijo, da bi zaskvotirali kako hišo in se gredo druge podobne prebliske. Kar evrovizijska popevka konec koncev je. Preblisk. Nekaj, kar je videti kot priložnost. Da recimo vzhod poskusi biti zahod. Da romunski R. Williams lahko pomisli na možnost, da bo pokonkuriral resničnemu Robbieju, pa se to dejansko potem, ko se ta interna zabava evropskih nacionalnih televizij konča, nikdar ne zgodi. Ker gre praviloma vedno za kopije nečesa in naj ob tej priložnosti navržem, da se mi je zdel nastop Tinkare K. v kompletni konkurenci nadvse spodoben. Ti evrovizijski komadi na koncu torej ostanejo kvečjemu lokalni hitiči, kajti svet dejanske in globalne pop glasbe, kolikor ta še obstaja, trdno držijo v rokah anglosaksonci. Ki medse ne spuščajo ambicioznežev iz tam nekih držav.
Je tudi ceremonija, primerljiva z mesečno selitvijo evropskega parlamenta v Strasbourg na plenarno zasedanje. In pravzaprav je EMA psevdo evropski parlament. Zaradi rusko-ukrajinske krize je letošnja sploh spominjala na izbore v nekdanji Jugoslaviji, ko je šlo predvsem za to, komu bodo republiški studii, ki so glasovali za skupno predstavnico, dali glasove. Toliko bolj, ker so evrovizijci nekako skladno s časi, ki od Evropejca zahtevajo velike in enoznačne odločitve, odločili, da v neposrednem prenosu glasno oznanjajo samo velike točke, majhne, torej tiste do 8, s katerimi lahko sosed soseda ali partnerja kanček potolaži (ali je, ko mu nakloni samo eno točko, ciničen), pa spregleda. V pričujočem primeru je tako izostala informacija, da je Rusom dalo točke 14 držav. Med njimi sicer ni bilo nobene iz osrednje Evrope, pa vendar, »odjeb« ni bil tako radikalen, kot se je dalo dobiti vtis zgolj na podlagi tega, katere redke države so jim namenile 8, 10 ali 12 točk. Tudi iz Ukrajine so dobili 4, medtem ko je Ukrajina iz Rusije prav tako dobila pošiljko 7 točk. Kar je dejansko škoda, da se ni videlo v prenosu. Zavoljo ideje »ljubega miru« ali pač tega, da naj glasba ne bi poznala meja, čeprav je ta floskula precej brezzvezna in v političnem smislu totalno impotetna. Kajti glasba oziroma pesmi že načeloma spadajo med (sicer zelo pogojno rečeno) tisto lepše, kar določena mikrocivilizacija proizvede. V pesmih ljudje povsod po svetu pojejo o enakih hotenjih in težavah. Pretežno o ljubezni. Zato je glasba splošno komunikativna. Primerov, da so vojaki dveh nasprotujočih si strani v rovih (ali na frontah) poslušali iste pesmi, je veliko. In so razumljivi.
No, še ena zadeva je primerljiva z njo. Žoga, seveda. Nogometni turnir kot preblisk entuziazma. V soboto se je take vrste zbor zgodil v prvem nadstropju prve deželne železobetonske zgradbe v nekdanji tovarni Rog. Spektakularno industrialsko okolje kot iz onih reklam, kjer se Ronaldinho in drugi zvezdniki hecajo po skladiščih, tako da podatek, da je bilo na 20 tekmah uničenih pet žog, ne more čuditi. In kar je avstrijska zmagovalka kot nekaj edinstvenega doživela na Danskem, je NK Knjižničar torej doživel v Rogu. »Ko sem poljubil pokal, sem imel občutek, da sem osvojil zares veliko trofejo,« je dejal eden od zmagovalcev.
