Toda ko so jim sestre s težavo, z risbami in pantomimo, razložile, da sem to jaz, Silvio, bivši premier, v resnici nova strokovna pomoč, je sledil še hujši šok. Neka gospa mi je v obraz pljunila kepo prosene kaše, ki sem ji jo nežno z žličko tlačil v usta, in pri tem rjovela, da je zaradi moje politike obubožala, ostala brez doma in končala v tej hiralnici in da sem jaz tako skrčil socialne transferje, da jih namesto s špageti zdaj v domu pitajo s pomijami in da je TV-spored na postajah, kjer sem jaz lastnik, za en drek, ker v njem nastopajo samo še ostarele pevke in starlete, ki bolj sodijo v ta dom kot pa na TV. Baba zmešana, saj nisem jaz programski direktor in ne delam TV-oddaj, jaz samo pobiram dobiček, sploh pa, kaj me briga njena penzija. Moja še vedno zadošča za debele telečje kotlete osso buco.
Ampak ko bi se vsaj pri tem nehalo. Jaz lepo pod tušem umivam plešaste nebogljene starčke, oni pa mene cukajo za lase, češ da jih zanima, ali je moja nova bujna pričeska lasni vsadek, ki vzdrži več kilopondov obremenitve, ali gre zgolj za poceni na plešo zalepljeni tupé. Dragi dnevnik, jaz da bi si lepil šop las na glavo, si predstavljaš? Grem potem med stare mamc'e, a ni hudič, da me vsaka druga po riti potreplja, zamomlja, vauuu, teletina med nami, meni pa nerodno, potem pa me ščipajo v lica, češ, Silvio, a je to res botoks pod kožo ali pa imaš od rojstva tako čvrsto kožico. Vse to s težavo požrem, a se ne pustim zmesti. Sem, resda krivično, obsojen na družbeno koristno delo, a ga bom opravil. Grem pomagat nepremičnemu, sto kil težkemu starcu, ki me prosi, da ga peljem na masažo. Dvignem ga, da mi hrbtenica poka, nesem na voziček, spet ga dvignem, dam na masažno mizo, po masaži ga dvignem in peljem na tuširanje, dvignem ga, čeprav sem mislil, da bom dobil pruh, in nesem v posteljo, čez dve uri pa ga vidim, kako igra pingpong kot 27 let star mladenič in se mi smeje: 'Silvio, sem te nategnil, kot si ti nas nategoval dvajset let!' Zvečer hočejo, da jim pripovedujem pravljice za lahko noč in najraje imajo tisto, da v Italiji ni revežev in da sem iskreno verjel, da je plesalka Ruby polnoletna nečakinja predsednika Mubaraka. Pa sem res, častna beseda. Ne vem pa, zakaj se potem vsi starčki režijo kot pečeni mački. Za velikonočno zabavo pa so si zaželeli, da bi jim pel kancone, tako kot sem nekoč pel potnikom na ladijskih križarjenjih po Sredozemlju. Bom pač pel, kaj hočem, a prisežem, da bom, potem ko oddelam kazen in postanem premier ali komisar EU, ta dom zravnal z zemljo, da bo Stalingrad leta 1943 videti kot novogradnja. Lahko noč, dragi dnevnik.«