Njej bi bil verjetno bolj všeč hrvaški model pomoči, s kakršnim so iz preiskovalnega zapora na svobodo spravili vsem ljubega zagrebškega župana Milana Bandića, osumljenega milijonskih malverzacij. Dva milijona evrov varščine za obrambo s svobode mu je naložilo partijsko inkvizicijsko sodišče. Kje naj bi jih vzel skromni delovni Bandić, sin skopega in surovega hercegovskega krasa? Dobri ljudje so dali, je dejal Bandić navdušeni stotniji Zagrebčanov ob izhodu iz zapora, objel psa, ženo in še nedefinirano blondinko in z mercedesom odhitel v svoj 150 kvadratov majhen domek v elitnem stanovanjskem bloku. In kdo so njegovi geldofi? Ni bilo nobenega aid banda in nobene prodaje ploščkov z venčkom Bandićevih najljubših popevk, ampak so dobri ljudje vse, kar imajo vrednega, ponudili krvosesemu sodišču. Najprej je hercegovski poslovnež Jozo Bogdan skupaj s sestro ponudil za varščino nekaj hiš neugotovljive vrednosti, toda revolucionarno sodišče je, si mislite, hotelo denar na roko. Češ, vaše nepremičnine so sumljivega izvora. Ni bilo druge, kot da Jozo, oba Bandićeva odvetnika in trije anonimusi dvignejo hipotekarna posojila na svoje hiše, stanovanja in vikendice na morju in kot navadni preprodajalci starega železa v plastičnih vrečkah odnesejo dva milijona na banko in na položnico v rubriko »namen vplačila« zapišejo »za svobodo Bandića, žrtev leve oblasti in pokvarjenega sodišča«.
Ne mislite si, da je bila to enostavna naloga. Na domovih šesterice dobrotnikov, ki so si od ust trgali skorjo kruha, da bi pomagali sramotno preganjanemu županu, je bilo slišati neutolažljiv jok in stok njihovih najbližjih. Žene in otroci so hlipajoč, da je po celi Hrvaški odmevalo, rotili može in očete, naj nikar s hipotekami ne pahnejo družine v bedo in je spravijo na beraško palico. Kje bomo živeli, kam bomo na morje hodili, kako bomo za božične in novoletne praznike kupili nov avto in pol teleta, kaj sosedje porečejo, če bom dva dni v istem plašču, so tulili in dodali še kopico podobnih eksistencialnih vprašanj. A dobrotniki so bili neizprosni. Kar moški mora narediti, to tudi naredi. Če je treba rešiti poštenjaka in siroto, ni nobena žrtev prevelika. Bandić, ki je sebe in družino preživljal tudi s stročjim fižolom in bučkami, ki jih je sam pridelal, je svoboden. Dobrim ljudem gre zasluga, da njemu ni bilo treba poseči ne po luksuznem stanovanju, ne po dveh hišah v Hercegovini in ne po brunarici pri Samoboru, ki bi mu jo zavidal izgnani ukrajinski predsednik Janukovič, v kleti katere je pred zobom časa in neukimi davčnimi barbari spravil za sto tisoče evrov vredne slike hrvaških slikarjev. Še je upanje za človeštvo.
