V dobrem letu in pol so namreč zapravili vse, kar bi lahko iztržili kot novinci, željni skalpov velikih. Naivneži v ligi prvakov. Na teren so pritekli brez strategije, brez taktike, brez pravega trenerja in s katastrofalno zasedbo. S slabo opremo, kratko rezervno klopjo in neprepoznavnim slogom igre. Brez treningov in brez priprave na nasprotnike. Informativne oddaje konkurenčnih televizij so jih pojedle. Za malo malico in brez dodatnih sivih las. Brez dodatnih vložkov v program. Vse je bilo tipično slovensko. Dovolj je, da smo. Vse se bo kar zgodilo. Vsi bodo padli na hrbet. To se nam dogaja v turizmu, nadaljuje v politiki in konča na televizijskih zaslonih. Od povprečnih šalabajzerjev, ki mislijo, da je dovolj, da dvakrat obrneš glavo, si popraviš lase, oponašaš kakšen lik in rafalno napadeš sogovornika, do urednikov, ki nimajo nobenih vizij oziroma še zgodovine televizij ne poznajo, in na koncu do investitorjev, ki mislijo, da je televizija zlata jama. Spustiš signal in denar oglaševalcev pada z neba. Tistih političnih zaslepljencev, ki mislijo, da je obvladovanje televizijskega medija končni cilj napada na oblast, pa ni treba omenjati. So na smetišču zgodovine ali v zaporu.
Okej. Recimo, da bo šlo naslednji teden zares. Konec počitnic, konec ponavljanj in počasen zagon vseh strojev. Če je boj na polju informativnih oddaj tek na dolge proge, so zabavne oddaje instant rešitev. Pri slednjem je Planet TV tudi pogrnil, saj je bil prepričan, da pred kamero pripelješ nekaj zvezd, nekaj odtrgancev in bivših dobitnikov viktorjev in bomo vsi drli pred ekrane. Jok. Ni šans. Še Klemna Slakonje nismo zijali na tisti pozabljeni TV 3. No ja, Klemna smo hitro nehali gledati tudi na Pop TV. Tip pač ni voditelj. Je izjemen imitator. In to je vse. Skratka, nauk je jasen: imena ne prinesejo zmage. Prinese le vsebina.
Pri slednjem pa se lahko samo primemo za glavo. V lase si bodo jeseni skočili Kmetija in Moj dragi zmore na Planetu ter Slovenija ima talent in Gostilna išče šefa na Popu. Je res naš domet prenos licenčnih formatov in vmes še kakšen naš avtorski projekt resničnostnega nategovanja brezidejnosti? Morda pa nam le nastavljajo ogledalo. Da smo navadni voajerji, ki se smejimo nam podobnim, bentimo čez neumnosti, ki jih izrekajo, in si intimno želimo, da ne bi nikomur uspelo. Škoda, ker mora v resničnostnih formatih na koncu eden postati zmagovalec. Za nas bi bilo najbolje, da bi bili vsi luzerji. Da bi realno in simbolno pristali na naši strani, kjer vladajo dvom, strah in negotovost. Na strani, ki sicer verjame v odrešitelje, a jih hitro pozabi. Recimo po volitvah. Lokalne bodo ena fina kmetija. Vsak se bo hvalil z največjim krompirjem…
