V ZDA, natančneje v Teksasu, zvezni državi, ki v marsičem ponazarja temeljne vrednote ameriške družbe, čeprav na severovzhodu ZDA nanj gledajo kot na nekakšne neuke in zagovedne ostanke prazgodovinske Amerike, je bil velik praznik. V vsaki pošteni hiši se je proslavljalo skoraj tako kot za zahvalni dan ali božič. Zastave teksaške so plapolale. Mnogi šolarji so ostali doma in družine so se gnetle okoli radijskih in televizijskih sprejemnikov. V salunih so kavboji s stetsonovimi klobuki na beticah in škornji z ostrogami na nogah ob šestem pivu čakali na veliko novico, ki je ponesla slavo Teksasa in posledično ZDA daleč čez meje države, v širni svet, čeprav resnici na ljubo večina Teksašanov še danes meni, da za obzorjem, tam, kjer se konča Teksas, tako in tako ni ničesar. Mogoče vesolje, potem pa še božje kraljestvo. A ne prvo ne drugo še ni povsem dokazano.
Potem pa je prišel tisti težko pričakovani trenutek triumfa, zmage dobrega nad zlim, prava nad brezzakonjem, humanosti nad divjaštvom. Iz mesteca Huntsville so sporočili, da so v tamkajšnjem zaporu končno, po 16 letih mečkanja in nepotrebnega birokratskega zavlačevanja, usmrtili temnopolto Kimberly McCarthy, ki so jo leta 1997 obsodili na smrt zaradi uboja upokojene profesorice Dorothy Booth. Lahko rečete »No ja, kaj pa je to kaj takšnega«, toda ta usmrtitev je bila res nekaj posebnega. Šlo je za jubilejno, 500. usmrtitev na smrt obsojenega zapornika v Teksasu, odkar so ponovno uvedli smrtno kazen leta 1982, edino pravično za barabe, kot je bila Kimberly. Ko so iz Huntsvilla sporočili, da je ob 18.23 Kimberly z besedami »Jezus, prihajam k tebi« za vekomaj zaprla oči, se je začela splošna veselica. Teksas je znova dokazal, da kljub pljuvanju nekaterih intelektualcev, da gre za barbarizem, trdno stoji na braniku pravice. A pošiljanje kriminalca tja, kamor sodi, ni bil edini razlog za slavje. S 500. usmrtitvijo in povprečjem 16,666 usmrtitve na leto je Teksas ohranil primat pri izvajanju pravila oko za oko pred Virginijo, ki mu z desetimi usmrtitvami na leto nenehno diha za ovratnik. Povečali pa so tudi prednost pred Virginijo glede usmrtitev žensk. Zdaj Teksas vodi sedem proti dve. Da v Teksasu mislijo resno, ko gre za boj proti kriminalu, dokazuje tudi podatek, da si njegovi na smrt obsojeni ne morejo izmišljevati, ali bi injekcijo pentobarbitala ali električni stol, kot to lahko počnejo v popustljivi in pomehkuženi Virginiji.
Teksasu pa kapo dol, ko gre za skrb za obsojence, saj je šel vedno v korak s časom in so barbarske vislice, strelski vod ter električni stol pred leti zamenjali s prijaznejšo injekcijo s strupom. Teksas je hkrati praktično edini, ki še nekako drži korak s Savdsko Arabijo, Kitajsko, Somalijo, Afganistanom in Sudanom glede števila usmrtitev in mukoma ohranja celotne ZDA v družbi teh naprednih držav. Edino, kar je nekoliko kazilo veselje ob usmrtitvi, je protest 60 nasprotnikov smrtne kazni, ki so se prav nekulturno in necivilizirano drli proti usmrtitvi pred zaporom v času eksekucije. Resda to ni veliko v 26-milijonski državi, a upajmo, da svet ne bo več priča takšnemu primitivizmu. Teksas od nekdaj ve, kako s takšnimi: v katran in perje z njimi!