Prepričljivost, kakršna na primer krasi razlago tega, zakaj naj bi »čarovnice letele na metli«. Slišal sem jo nedavno, govori pa, da so se radikalnejše punce na svojih (babjih) žurkah svoje čase rade pozabavale tudi tako, da so brez spodnjega perila jahale palico, natrto z raznimi lokalnimi halucinogenimi zelišči. Od česar se jim je zmešalo. Takšna razlaga zveni verjetno, mar ne? In glede blondink je vsekakor lažje pojasnljiv mit o njihovi domnevni neumnosti. Zdi se, da se jih je kot take oklicalo ravno zaradi njihove privlačnosti. Da bi ne bile popolne. Ker ko človek v nečem lepem odkrije napako, ga to pomiri. Odkritje mu normalizira razmere. Izenači jih. Nič ni več tako vrhunsko odstopajoče od njegove sicer bedne realnosti, kot se je že morda zbal. Zdi se, da Slovenec nasploh. In nemara je prav zato pri nas v navadi, da je produkcija (industrijski izdelki in tako dalje) najraje nekje na robu grdega. Domač »slovenian quality« izdelek, kot da mora imeti kanček grdosti. Da je blago sivkasto. Tudi robato. Le tako je domačijski, kajti »zares dobro ali lepo« je nekaj odtujenega in predstavlja grozeč zunanji svet, podobno, kot je za nemalokaterega sodržavljana grozeče tuja že blagost v komunikaciji oziroma vljudnost. Za naše kraje je precej značilen tudi renčeče ofenziven način nagovarjanja. Ko se ljudje o povsem običajnih zadevah pogovarjajo, kot da bi bili na robu prepira oziroma ko človek človeku neko povsem običajno pojasnilo podaja v ofenzivnih tonih, kot da to dopoveduje popolnemu butcu. Kajti s tem si govorec utrdi pozicijo, če imaš pozicijo, človeka lažje diskvalificiraš, diskvalifikacija je pa osnova. Vzorčen primer tega so mojstri, ki ti v prvem stavku dajo vedeti, da si za njih skrajni sumljivec in nevedno teslo ter potrebuješ vsaj deset minut, da pridobiš vsaj minimum zaupanja. Drug z drugim se ti fantje pomenijo gladko. Logični so si. Drug drugemu primerni. Tako kot je očitno najbolj primerno, da si, če delaš v butiku, blondinka.
In če logiko raztegnemo na bližajoče se volitve, ki znajo biti bolj obljudene od napovedi, se zdi primerno, da če kandidiraš v Ljubljani, v Ljubljani tudi živiš oziroma si prijavljen. Pregledal sem namreč oni dan publikacijo z imeni kandidatov in drugimi podatki. Ne glede na to, da se volijo stranke in ne posamezniki, ambicioznost list s takšnimi primerki čudi. V njihovem primeru seveda ne gre za vprašanje barve las oziroma nihče ne zahteva, da si jih prebarvajo v blond, bi se pa spodobilo, da bi imeli tam, kjer kandidirajo, tudi prijavljeno mesto stalnega prebivališča. Takšne male smiselnosti so v naših zmešanih razmerah naravnost osvežujoče. Dajejo vtis neke »normalnosti«. Tako kot se zdi »normalno«, da na zeleni listi kandidira gospa zeliščarica.
