Bibavica

V tednu, ko je bil obsojen gospod Šrot (zakaj ga omenjam, malo kasneje), se je dokončno izkazalo, kaj je znak za to, ali je gospa trafikantka v konkretni trafiki naklonjena ali zlovoljna. Praviloma je sicer zlovoljna, kajti evidentno je, da v svojem poslu niti ne uživa, se pa zgodi, da tudi ni. Razlika se prepozna po načinu, kako ti vrne drobiž. Ali ga položi na krožniček na pultu, ki je temu sicer namenjen, ali pa ti ga vendarle položi neposredno v dlan, ki jo sicer vedno iztegneš oziroma ponudiš, da bi olajšal postopek, saj je tisto pobiranje novčičev po krožničku lahko prav nadležno. Kar je bržkone jasno tudi njej. Pa vendar se nemalokrat odloči, da ti ga ne da v iztegnjeno dlan, temveč le to ignorira in drobiž položi v krožniček. Vestnost? Spoštovanje »pravila službe«? Oh, zagotovo se da to tolmačiti tudi zgolj tako, čeravno je zaznati v teh njenih potezah več čustev od avtomatičnega izvajanja procedure. Zdi se, da gre tudi za uveljavljanje svoje male pravice, da te na ta način vendarle malce »zajebe«. Podobno slasti snažilke, da uveljavi svojo »pravdo«, ko naleti, da delaš zunaj običajnega delovnega časa oziroma tedaj, ko je čas za njen pohod, in ti malodane uživaško namigne, da dvigneš noge, da lahko opravi svoje tudi pod tvojo mizo. Pri gospe trafikantki je torej zaznati nihanja. In kako je to povezano z gospodom Šrotom? Tako da se to trafikantsko diskrecijsko pravico po menjanju razpoloženj lahko primerja z bibavico v višjih državnih zadevah. Kajti eno so zakoni, drugo je volja po njih tolmačenju oziroma duh časa, ki favorizira določene ideje, tudi glasbe, filma, mode in podobno proti drugim, ki so bile popularne prej.

V zadnjih dogajanjih okoli Šrota je tako ušesa lahko posebej privzdignilo izvajanje gospoda Kozine. Državnega tožilca. Kak dan pred končno odločitvijo je na stopnicah sodišča v kamere in mikrofone med drugim dejal, da bi obsoditi Šrota pomenilo tudi signal za vnaprej: »Tistim, ki danes odkrito nakazujejo, da bi privatizirali bistvene podsisteme naše družbe, torej zdravstvo, šolstvo, pokojninski sistem.« Tako razkošno »obče vzgojne poslanice« od državnega tožilca, ki pač ni politik ali vsaj zasebni odvetnik, temveč še vedno javni uslužbenec, pač ne pričakuješ. Predvsem je to povsem obratno s prizori izpred desetih let. Tedaj so državni tožilci dajali vtis nemočnih državnih uradnikov s prenizkimi državnimi plačami, ki so serialno izgubljali zadeve. Bili so sivi. Nihče jih ni opazil. Zvezde so bili njihovi nasprotniki. Bolj modno oblečeni kolegi iz zasebnih odvetniških vrst, ki so se nekateri tudi uspeli vživeti v predstavo, da so že nadvse blizu slavnim francoskim odvetnikom tipa J. Vergès.

Dandanes je videti, kot da so se zadeve obrnile. Javni sektor premaguje zasebnega, kot zvezde in zmagovalci pa figurirajo državni tožilci. No, eden od paradoksov bibavice, ki se v konkretnem primeru usode gospoda Šrota tudi ponuja v zaznavo, je, da je bil osebek, ki je poosebljal idejo nacionalnega interesa, spet obsojen v imenu nacionalnega interesa. Nacionalni interes je obsodil nacionalni interes, torej sebe, se premagal, in spet izšel kot zmagovalec. Mega!

Glosa