Sobota, 20. maj 2023, je zgodovinski dan, sem si rekel, ko sem prebral, da je skupina sedmih gospodarsko najbolj razvitih držav G7 v Hirošimi spisala izjavo, ki jo je naslovila 'Vizija iz Hirošime o jedrski razorožitvi', s katero se je zavezala k temu, da bo dosegla »svet brez jedrskega orožja z nezmanjšano varnostjo za vse«. In so to storili prav v Hirošimi, ki skupaj z Nagasakijem opozarja, so še zapisali, na »uničenje brez primere in neizmerno človeško trpljenje, ki so ga doživeli prebivalci po atomskih bombah leta 1945«. Lepo, spodbudno, plemenito.
Toda ker te gospode z gospo zraven poznamo, ker vemo, da gre za sedmerico, ki odloča, kaj je prav in kaj ne z upravljanjem sveta, in ki svojo voljo (beri: interese) nato uveljavi širše, preko Svetovne banke, OZN, Nata in v zadnjem obdobju tudi Evropske unije, in ker doslej o taki nameri niso nikoli spregovorili in so to storili šele, ko se je ob grmenju vojne v Ukrajini zaslišala zaostrena jedrska retorika Rusije z grožnjo po uporabi tega orožja, mi je zadišalo (zasmrdelo) po instrumentalnem koraku. Potem ko so dodali še Kitajsko, ki da s povečevanjem svojega jedrskega arzenala predstavlja »grožnjo svetovni in regionalni stabilnosti«, ter »provokativna dejanja« Severne Koreje in Irana, so vendarle priznali, da je »v sedanjem svetovnem varnostnem sistemu težko doseči napredek pri jedrski razorožitvi«.
Smo torej spet tam: če se nasprotna stran ne misli razorožiti, se tudi mi ne bomo. Logika, ki seveda drži: dogovor o tovrstni razorožitvi mora biti globalen, njegovo izvajanje uravnoteženo, vzajemno nadzorovano in transparentno, a da do tega pride, se mora vzpostaviti sistem medsebojnega zaupanja in predvsem »nezmanjšane varnosti za vse«, če uporabim njihov zapis. Tu pa naletimo na težavo in na neiskrenost Vizije Hirošime o jedrski razorožitvi. Dobro vedo gospodje iz G7, da Rusiji Zahod ne zagotavlja in ne namerava zagotoviti varnosti, sicer bi širjenje zveze Nato proti njenim mejam že zdavnaj ustavil, Kitajske ne bi obravnavali kot sovražnice in potencialno grožnjo njihovim interesom, ampak kot partnerico, s Severno Korejo pa bi nadaljevali dialog, ki ga je začel Donald Trump, Iran pa vrnili k že sprejetemu dogovoru o nadzoru njegovega jedrskega programa. Če se vrnem k Rusiji: vsem je jasno, da bi ta brez svojih jedrskih konic ter ustreznih varnostnih jamstev ostala povsem gola in bosa pred bistveno bolj oboroženim in veliko močnejšim Zahodom, kar se konvencionalnega orožja tiče. Naj spomnim, da je Zahod samo lani porabil za oborožitev 480 milijard dolarjev, Rusija pa 86 milijard.
A da bi vsaj nekoliko bolj verjeli v iskrenost v Hirošimi sprejete izjave, bi sodilo sem še opravičilo Joeja Bidna Japonski in zlasti prebivalcem tega mesta ter Nagasakija za 270 tisoč pobitih v samo dveh dneh, pa seveda pristop ZDA, Velike Britanije in Francije skupaj z zavezniki v Natu k Pogodbi OZN o prepovedi jedrskega orožja iz leta 2017. Ni nujno, da bi se realizacija njegovih določil pričela takoj, a sporočilo svetovni skupnosti, še posebej dosedanjim 121 podpisnicam, bi bilo zagotovo bolj jasno in spodbudno ter posredno naslovljeno tudi na vse ostale posestnike jedrskega orožja, z Rusijo in Kitajsko na čelu.
Predvsem pa, če bi mislili povsem resno, bi G7 težil k ponovni vzpostavitvi dialoga z Rusijo, ker le z njo je, ob polnem, enakovrednem in enakopravnem sodelovanju, mogoče graditi »svet brez jedrskega orožja«. A pri tem ravna sedmerica povsem nasprotno. Skuša stisniti Rusijo z novimi sankcijami in dobavami orožja, zdaj tudi bojnih letal, Zelenskemu, jo poziva k popolnemu umiku z Ukrajine, ker je seveda prav, a se dela, kot da pri njeni agresiji na Ukrajino nima nič, kot da Natov ne Putinovim zahtevam po varnostnih jamstvih za njegovo državo in po implementaciji dogovorov iz Minska o statusu Donbasa oziroma o pravicah tam živečih avtohtonih Rusov ni v ničemer vplival na odločitev kremeljskega vladarja. Na kako bolj resno, uresničljivo, kar pomeni tudi Putinu sprejemljivo pogajalsko ponudbo s strani Washingtona ali Bruslja pa svet, ki naj bi jutri zaživel brez jedrskega orožja, še čaka. Tako čakata Kitajska in papež, ki bi rada pri tem pomagala, a ne moreta nič, potem ko jima je ukrajinski predsednik »z vsem spoštovanjem« zabrusil, da mediatorjev ne potrebuje, ker da se s Putinom nima o čem pogovarjati in ker da je edina rešitev, ki jo vidi, zmagovita protiofenziva in izgon okupatorja. No, Frančišku ni mogel preprečiti, da bi vsaj molil za mir.
Aurelio Juri, Koper
