Po tem, ko je z novo Golobovo vlado področje športa vključeno v ministrstvo za gospodarstvo, je bilo pričakovati več skrbi in posluha za to vsesplošno pomembno dejavnost. Dejansko so za šport v letu 2023 napovedali 41, v letu 2024 pa 43 milijona evrov, kar naj bi bilo v primerjavi z Janševo vlado v letu 2022 z 25 milijoni evrov za 64 % več v letu 2023 in za 72 % več v letu 2024. To je sicer na nivoju letnega proračuna skupaj treh do štirih najbogatejših evropskih rokometnih klubov (Barcelona, PSG Pariz, Kiel, Veszprem …), pa vendarle občutno povečanje glede na dosedanja državna sredstva. Vse lepo in prav, če nam ne bi v zadnji TV oddaji Tarča, v četrtek 28. marca na TV SLO 1, Blaž Tomaž Bolcar, odvetnik in strokovnjak za športno pravo, predstavil šokanten podatek (citiram): »Dejstvo je tudi, da se je lani iz naslova športnega udejstvovanja in športnega posla v državno malho nateklo 330 milijonov evrov davkov in prispevkov. Torej – če je država v šport investirala 46 milijonov evrov in kasirala 330 milijonov evrov, potem mislim, da se v šport splača vlagati.«
Po tem podatku, za katerega upam, da ga bo kdo komentiral (potrdil ali zanikal) tudi s strani države, je torej razvidno, da ima država absolutno korist od športa, namesto da bi bilo obratno. Kasirati iz naslova športa kar 330 milijonov evrov in vanj vrniti le 14 % ali 46 milijonov evrov, je več kot sramota! Zato pa klubi v kolektivnih športih v Evropi tonejo vse globlje v njeno povprečje. In ne nazadnje tudi zato, ker je dobrih sponzorjev vedno manj, saj smo večino naših najboljših podjetij tako ali tako prodali tujcem, ki imajo bore malo interesa po sponzoriranju slovenskega športa.
Tako pa nam ostajajo le še lepi spomini, kot je na primer pred dvajsetimi leti osvojeni naslov evropskih klubskih prvakov RK Celje Pivovarna Laško. S takšno politiko financiranja slovenskega športa so to na žalost le še »mokre sanje«.
Andrej Šušterič, Proseniško
