Slovenija se je sfižila, kot se skoraj nepopravljivo sfiži vsaka stvar, ki jo začenjaš narobe. Državo so začeli delati iz skoraj otročjega kljubovanja oblastnikom bivše države. Pri tem niso bili sposobni prepoznati, da so se izpridili oblastniki, ne pa koncept, na katerem je slonela država. Zamero so gojili do Komunistične partije. A v vsakem sistemu se je mogoče prigrebsti na tak položaj, da lahko koristiš druge za doseganje svojih pritlehnih ciljev. Pa naj bo to nacionalsocializem, komunizem ali pa tudi v nebo povzdigovani sistem demokracije. Promotorji tega sistema so nekritično kopirali Zahod z idejo, da če bodo vse sprivatizirali, bo sistem s pomočjo tržnih zakonitosti začel »laufati«. Ena od zelo negativnih posledic je tudi prodaja pomembnih firm tujcem (zlasti Hrvatom). Tako nismo več samooskrbni niti pri prehrani. Postajamo odvisneži (ne od drog, pač pa od drugih).
Naivni tvorci Slovenije so hoteli narediti sistem, za katerega so oni menili, da je pravilen (kar pomeni dober zanje). Sistem (in s tem državo) se dela za ljudi (ne pa za peščico tistih, ki so priplezali na oblast s pomočjo svojih somišljenikov). Ki se vsi praviloma znajdejo kakor mačka, ki vedno pade na noge.
Lahko nasujete množico statističnih podatkov, ki kažejo, da je zdaj bolje. A s tem ne morete izraziti kvalitete življenja (ki je danes slabša kot nekoč). Zato nas nimate pravice zmerjati z jugonostalgiki. Ne bodite prepričani kot Sheldon v nadaljevanki Veliki pok, da je čisto vse mogoče kvantificirati (tudi čustva). Statistika je pač kot bikini: veliko razkriva, najpomembnejše pa zakriva. In ne govori resnice: eden jé zelje, drugi meso, statistično pa oba jesta segedin. Povzemajte podatke reprezentativnega vzorca vseh prebivalcev države. Ne pristransko, kot nekatere predloge in izjave zlonamerno interpretirajo desničarji.
Osamosvojitelji (sprivatizatorji): danes že žanjete vihar, ki ste ga zasejali. Hofer je sprivatiziral slogan navijačev slovenskega športa (Kdor ne skače …). Še malo, pa bo kdo sprivatiziral lepo vreme (deževnica je že itak sprivatizirana). Našel se bo podjetnež in pod parolo o svobodni podjetniški iniciativi sprivatiziral zrak (in nam zaračunaval dihanje). Vodo so itak že sprivatizirali. Itd. Kontraproduktivnost privatizacije, pač.
Mesto Gradec je v rokah Komunistične stranke Avstrije. Županja Elke Kahr pove, kako se ta stranka razlikuje od drugih. Najpomembnejša je, da so osredotočeni na javno dobro, na krepitev javne lastnine. Vse, kar človek nujno potrebuje, mora biti v javni lasti. Stanovanja, šole in vrtci, pod javnim nadzorom morajo biti elektrika, upravljanje vode, toplotna energija … Nič, kar človek potrebuje za življenje, ne sme biti prepuščeno zasebni iniciativi. Niso kot druge stranke popustile privatizaciji vsega. In ogromna večina prebivalcev Gradca trdi, da je taka ureditev zanje ustrezna.
Tako se dela država: da bo ogromna večina njenih prebivalcev prepričanih, da je državna ureditev zanje ustrezna (pa četudi bi, formalistično gledano, imeli monarhijo). Imeti torej prosvetljeno (in demokratično) oblast.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
