Drevesa in zelenice so naše skupno, javno dobro, in v teh srhljivih vremenskih razmerah moramo storiti vse, da ga ohranimo. Zahtevati moramo zakonodajo, ki ga bo zaščitila pred samovoljnimi in nestrokovnimi odločitvami upravnikov hiš in vzdrževalcev, ki s svojim ravnanjem ogrožajo javno lastnino in povzročajo nepopravljivo škodo, birokrati v mestnem svetu in vladni inšpektorat pa se za to sploh ne zmenijo.
Kot sklepam iz dogajanja v teh sušnih dneh, so mestne oblasti za vzdrževanje zelenic sprejele pravila, ki ne dopuščajo izjem. Travo je treba pokositi vsakih toliko dni, ne glede na vremenske razmere. Ker jo je sonce že do tal požgalo, so bili »prisiljeni« eno košnjo izpustiti. Ob zadnjem skromnem deževju, ko je na suhih površinah čudežno zacvetel nežen slak in presušeno zemljo obarval v belo, so vestni kosci pridrveli še isti dan in cvetja ni bilo več. Naslednjega dne sem naletela na zamudnika, ki je kosil svežo, nekaj cm visoko travico, ki je pognala pod drevjem. Kot je povedal, je to počel s težkim srcem, a mu, če je hotel dobiti plačo, ni preostalo drugega. Še večja norost pa me je pričakala na zelenici v Zgornji Šiški. Pri 37 stopinjah sta fanta žagala z dreves »nevarno vejevje«. Z istimi besedami mi je pozimi upravnik bloka opravičeval obrezovanje drevja pred hišo. Da ne bi veje slučajno poškodovale parkiranih avtomobilov, sta nam najeta mladca, vešča žaganja in upravljanja z dvigalom, povzročila nepopravljivo škodo. Požagala sta za velik tovornjak »nevarnega vejevja« in pustila za seboj pravo razdejanje. Tudi zato me je enak odgovor v šišenskem parku in meter visok kup zdravega, požaganega vejevja pod mladimi drevesi zelo zaskrbel. Ker jih je v tem parku še veliko, sem se prestrašila, kakšna bo na koncu škoda, če se to pravočasno ne ustavi.
Doma sem poklicala ministrstvo za okolje in prostor in prosila, da me povežejo z inšpektoratom, žal tega dne niso uradovali. Taka ležernost v kriznih časih me je razjezila. Očitno naše inšpekcijske službe niso namenjene preprečevanju, ampak zgolj ugotavljanju že povzročene škode. Sprašujem se, ali zvonarje po toči sploh potrebujemo? Uradnica me je napotila naprej na mesto Ljubljana, od tam pa na komunalo. Na koncu sem, ne da bi kaj dosegla, prišla v »slepo ulico«, telefon je zvonil v prazno, preostala je samo še policija. Policist ni vedel, kaj lahko sploh stori. Predlagala sem, da lahko izve, kdo je naročnik, ali ima za to početje soglasje stanovalcev, sta mladeniča za to delo kvalificirana, kdo ju je najel, kakšna navodila sta dobila … Navsezadnje, če je policija dolžna ščititi privatno lastnino, zakaj pa ne bi tudi javne? Glede na opisane slabe izkušnje in z željo, da bi se razmere čim prej izboljšale, se javno obračam še na odgovorne.
Spoštovana g. minister Uroš Brežan in g. župan Zoran Janković,
od vaju pričakujem, da bosta zelo resno vzela vremenske spremembe in se nanje tudi ustrezno odzivala. Gospod župan, ali kdorkoli že je odgovoren za vzdrževanje zelenic, nesmiselna košnja suhe trave in pohabljanje drevja se mora končati! V Sloveniji smo jih zaradi požara in ujm izgubili že preveč in tega še ni konec. Zato moramo narediti vse, da jih ohranjamo in ustrezno negujemo. Predlagam, da namesto nepotrebne košnje suhe trave vzdrževalci raje zalivajo vsaj tista mlada drevesca, ki ste jih ne dolgo nazaj posadili v centru mesta in ob robu cestišč in katerim že v normalnih razmerah primanjkuje vode za preživetje. Od vas, g. minister, pa pričakujem, da boste za učinkovito varstvo okolja čim prej sprejeli ustrezno zakonodajo. Prešteti je treba vsa mestna drevesa na javnih površinah in uzakoniti, da nobenega ne bo mogoče posekati brez upravičenih argumentov in ustreznega dovoljenja. Kršitelje je treba primerno sankcionirati, ker so trenutne kazni tako smešno nizke, da jih vandalom ni problem plačati. Poskrbite, da bodo vaše inšpekcijske službe šle v korak s časom, postale fleksibilne in državljanom dostopne, da se bodo inšpektorji na prijave škode ažurno odzivali, ker jih bomo samo tako lahko tudi preprečevali.
Dragi sodržavljani, narava in usoda naše zemlje morata postati prva skrb tudi vseh nas. Zavedati se moramo, da se bomo morali v njuno korist vsi marsičemu odpovedati. Pripravljeni moramo biti na drastične ukrepe, ki jih bodo dolžne v najkrajšem času sprejeti vse vlade. Vsi nosimo odgovornost za to kar, se dogaja; če hočemo preživeti, jih bomo sprejeli brez upiranja, ker je v naših rokah prihodnost čisto vseh otrok.
Lada Zorn, Ljubljana
