Vem, da imamo ljudje pravico do lastnih stališč, svetovnega nazora, verske in strankarske opredelitve, skratka, do drugačnosti. A ta pravica ne bi smela omejevati in žaliti svobodne izbire drugih. In to naj bi bilo izhodišče za samopremislek. V meni sicer zavržnih anonimnih stališčih sem ter tja zaznam tudi razmišljanja, vredna premisleka, a jih pogosto preglasi in onečedi nepojmljiva sovražnost do drugače mislečih. Toplo gredo za najstrahopetnejše, sovražne, slaboumne in strupene zeli ščiti zlasti anonimnost, ki jo nudijo elektronski mediji. Ob tem se nehote vprašaš, kakšne težave tarejo ljudi, da jih zmorejo izživljati v zmerjanju, pljuvanju in sovražnem etiketiranju drugačnih. Gre za čustveno ranjenost, so to posledice preživelih fizičnih in psihičnih zlorab, morda intelektualna neozaveščenost, pomanjkljiva izobrazbena raven, pomanjkljiva vzgoja, morda celo strupena mešanica vsega tega po malem? Žal mi psihogram tovrstnih ljudi nikoli ne bo povsem razumljiv. Nekaj pa se le upam trditi: srečni ti ljudje zagotovo niso. Če pa v tem res dojemajo smisel svoje biti, če v tem uživajo, so zagotovo potrebni pomoči. Tudi zato je bilo smiselno dvigniti število vpisov na študij psihologije.
V to pisanje me je spodbodlo branje tokratne ankete (Dnevnik, 20. 2. 2023) o priljubljenosti politikov pri nas. Ne spoznam se na ankete in vzorčenja, iz katerih te zajemajo, verjamem, da gre za korektno početje. Vem pa, da so pretežno anonimne, da zmorejo biti tudi topla greda za zaznavanje in prenašanje naših sprevrženosti. Recimo: kako naj si razložim, da v tovrstnih anketah že nekaj časa po sprejemljivosti prednjači človek, ki je v nedavni predsedniški kampanji slepomišil sto na uro, se sprenevedal kot brezmadežno spočet, čeprav je bil eden od izstopajočih ideologov tokrat (vnovič) poražene politične opcije, ki nam je brezsramno gledal v oči in se naslajal v tem, da se norčuje iz nas. Od kod slepota anketirancev za vse to? Se morda ob takih izbirah norčujejo, je v njih morda kanček sarkazma, jim botruje nevednost, neobveščenost, morda jih prežemajo neobvladljive strasti, povsem nedostopne trezni presoji? Je morda nekaterim ljudem slepa privrženost takšni ali drugačni strankarski pripadnosti edina bergla, na katero se opirajo v svoji poti skozi življenje? Če je, je to skrajno žalostno in za vse nas pogubno. Korist od tega si bodo kovale le strankokracije. Čas je za samopremislek.
Josip Meden, Ljubljana
