Film z zgornjim naslovom, s simpatično vsebino, se je končal v zadovoljstvo gledalcev. A za »deželo na sončni strani Alp« menim, da je do zadovoljstva naroda še daleč. Še posebno, ko hočejo razni lojzeti, kacoti, igorji, dimsiji in džejdžeji prikazati samostojno državo kot njihov lasten produkt! V svoji samovšečnosti seveda niso toliko objektivni, da bi se ob samopromoviranju svojih zaslug in pomembnosti ozrli tudi na napake in moralno ter materialno škodo, ki so jo povzročili. Slednjega je nedvomno veliko več, kot so si pripravljeni priznati, a na srečo »narod naš dokaze hrani«.

Naš spomin zadnjih 15 let pomni besede, napačna dejanja in odločitve, samopromocijo in zdrse našega zadnjega predsednika Pahorja. Pa se je možakar zopet pojavil na malem ekranu in modroval o svojih uspehih sprave, ki je le »malček« stran o realizacije. Puhlica na puhlico, najbolj pa njegova primerjava, kaj bi bilo, »če bi se Nemci odpovedali spominu na holokavst«, ko je tu povlekel primerjavo s »spominom na žrtve komunističnega nasilja«. Sveta preproščina (ne)odgovorne osebe, ki nikoli ni obsodila negativne in razdiralne politike aktualnih vlad in njihovih politikantov.

Milijonske žrtve nacističnih pogromov se številčno res ne morejo primerjati z žrtvami slovenskega naroda med drugo svetovno vojno in po njej. A ne glede na to, vsaka žrtev, taka ali drugačna, je sveta, vredna spomina njenim svojcem. Zgoraj omenjena oseba je nakazala pot k spravi, a po meni premalo. Zakaj? Če se že predlaga dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, naj se predlaga tudi dan spomina na žrtve belogardizma, dan spomina na žrtve domobranstva in ne nazadnje dan žrtev domačih izdajalcev! Kaj če se o tem dogovorita oba aktualna »jahača slovenske apokalipse«?

Mihael Grobelnik, Ljubljana