Šli smo kot domine, eden za drugim, v zelo kratkih intervalih. Skorajda na vsaki kavi slišim za kako novo razpadlo zvezo, prijateljev, znancev ali kakega drugega para iz njihovih krogov. Ravno ko sem s prijateljico govorila o temi tega bloga, sem izvedela, da sta po petih letih s punco končala tudi njen brat in sošolka, ki je bila s svojim izbrancem celih 14 let. Veliko imajo o tej temi imajo prav gotovo povedati tudi frizerji in natakarji, ki so v takšnih situacijah pogosto naši gratis psihologi. No, odvisno, koliko stane njihova storitev, ampak to je že stvar drugih debat.
Najbolj zanimivo pri vseh teh sodobno razvezanih „zakonih“ je, da nihče ni imel kakšnih hudih problemov, zaradi katerih ne bi več mogli shajati en z drugim. Odnosi so enostavno zvodeneli, nismo si bili več tako blizu, čeprav smo še vedno vse počeli skupaj in si po potrebi tudi stali ob strani.
S prijateljico sva tako začeli raziskovati, v čem smo si tako zelo različni od svojih staršev, da so oni lahko skupaj že po 30 let in so še vedno srečni skupaj, medtem ko se zdi, da naša generacija takšnih let zakona ne bo dočakala. Pa sva prišli na to, da so bržkone za vse to v veliki meri odgovorne ravno zgoraj naštete napovedane spremembe, ki znižujejo naš življenjski standard in nas silijo v pehanje za eksistenco, ob vseh skrbeh, kako bomo prišli do službe, ali bomo zmogli plačati položnice, kdaj si bomo lahko privoščili normalno preživljati otroke ali kupili lastno stanovanje, pa pozabljamo na vrednote, ki v življenju največ pomenijo – trenutki sreče z našimi najbližjimi. Podobno je bilo tudi z nama. Potem ko je zdaj bivši fant ostal brez službe in z le minimalnimi prihodki od priložnostnega dela, sem se sama zagnala v zagotavljanje proračuna v družinski blagajni, ob tem, da sem tudi sama brez redne zaposlitve, pa sva sčasoma po tihem opustila vse dolgoročne načrte za prihodnost. Ob vseh teh skrbeh je izginilo vse veselje in čarovnija, ki sta naju obdajala pred tem. Nazaj sva ju hotela pripeljati s psom, a glej ga zlomka, še tisto pozornost, ki sva si jo namenjala, sva nato preusmerila nanj. Dokler nisva po enem takšnem letu složno ugotovila, da takšno življenje za nobenega od naju nima več nikakršnega smisla. Zdaj se oba počutiva veliko bolje.
Morda smo generacija razvajencev, ki od življenja pričakujemo samo metuljčke v trebuhu, in se za razliko od naših staršev nismo pripravljeni soočiti tudi s slabimi trenutki v zvezah, morda pa se bomo iz tega vendarle tudi kaj naučili. Če gre verjeti astrologom, bodo v letošnjem luninem letu pričete zveze resnejše in trajnejše, kot v spodnjem prispevku napoveduje astrolog Stane Padežnik. Morda pa le nismo tako za luno.
