V Lokvičićih je to določilo, ki mora zdaj »ustavno meso postati«, podprl najvišji odstotek volilcev, ki se jim je ljubilo odkorakati do volilne skrinjice, v Negoslavcih pa najnižji. Tradicionalni zakonski skupnosti je tako svoj »da« (pravzaprav ZA) dahnilo 98,13 odstotkov glasovalcev v Lokvičićih, v Negoslavcih pa jih je PROTI glasovalo okroglih 75 odstotkov.

Med obema občinama leži cela Bosna, saj so Negoslavci v Vukovarsko-sremski županiji, Lokvičići pa Splitsko-dalmatinski, a to je brezpredmetno. Obe sta po številu prebivalcev (in nasploh) med skromnejšimi, prva jih po popisu iz leta 2011 šteje 1463, druga dobrih štiristo manj, ali natančneje 1037, pa tudi to še ne pove ničesar. Tisto, kar šteje, je, da je v Negoslavcih 96,6 odstotka prebivalstva Srbov, v Lokvičićih pa le štirje (4) niso Hrvati. A če ste iz tega potegnili sklep, da se pravoslavci manj trdno oklepajo tradicionalne zakonske zveze kot katoliki, ste v zmoti. Natančnejša je razlaga, da se Srbi (na Hrvaškem) zdaj končno zavedajo, kaj pomeni biti manjšina, in so se, vsaj v Negoslavcih, postavili v bran istospolnim partnerstvom. Posledično seveda, njihov rekordno visoki odstotek glasov PROTI ne kaže na razsvetljenost v gejem sovražnem balkanskem okrožju, ampak je bil glas proti vdiranju v ustavo. Naslednje je namreč že na poti in zadeva prav vprašanje (srbske) manjšine, ki jo je na prepih postavilo dokaj vihravo oblastno »ciriličenje« Vukovarja.

Včasih je treba pogledati drevesa, da bi videl, kaj se dogaja z gozdom. »Ekstremna desnica in verske skupine, ki so lobirale v korist ustavnih sprememb, se bodo morali soočiti z realnostjo: pravice LGBT, enakost in človekove pravice nasploh so del večjega koncepta temeljnih pravic in vrednot, ki jih širijo Evropejci. Pričakujem, da bo te vrednote z nami delila tudi Hrvaška, zdaj ko je članica EU,« je Hrvatom položil na dušo Hannes Swoboda, predsednik evropskih socialistov. Na koncu je še poudaril, da je »globoko razočaran« z rezultatom referenduma, da pa bo »kot demokrat seveda spoštoval voljo hrvaških volilcev.«

Kolikšen kup sprenevedanja! So v Lokvičićih sami ekstremni desničarji in verski fanatiki, v Negoslavci pa najbolj na Hrvaškem »soočeni z realnostjo« o vrednostih Evrope? Ne, občini sta le drevesi, ki kažeta kako mešan je sedanji evropski gozd, resda razdeljen na 28 večjih ali manjših (nacionalnih) parcel, ki so vse prežete tako s strahom kot občutkom absolutne (no ja, večinske) nadmoči. Hrvaški družinski referendum ni pokazal na neko hrvaško specifičnost oziroma začinjenost s katolicizmom, ki so ga številni komentatorji postavili v srčiko homofobnega ljudskega odločanja. Nadalje je razgalil samo stanje duha v EU, ki je postal nekakšen »plazeči se fašizem«. Sintagmo je Jaroslav Pecnik, dolgoletni politični analitik, univerzitetni profesor in borec za človekove pravice, resda uporabil za današnjo Hrvaško, a je značilen za vsa okolja, kjer so na površje mimo homofobije priplavali še vsi drugi strahovi, vključno z islamofobijo, ksenofobijo ter antisemitizmom.

Še pred poldrugim desetletjem je EU te strahove vehementno izganjala, ne nazadnje z sankcioniranjem Avstrije, ko je sestavila vlado s fašistoidnimi svobodnjaki zdaj že pokojnega Jörga Haiderja. Takrat je unija štela le 15 (zahodnih) članic in prva misel je, da jo je s fobijami kontaminirala prenagljena širitev na vzhod, kjer je tudi Slovenija pokazala svoj pravi obraz z referendumsko ovrženim družinskim zakonikom. Predstava je napačna, virus je v Evropi samo spal. Zbudil ga je že odgovor na enajstoseptembrski napad na ZDA, ko je bil terorizem prepoznan kot vzrok in ne posledica nekega stanja v svetu, gospodarska kriza pa je domnevni imunski sistem pred novim fašizmom resno načela. Zavračanje diagnoze, potrjene znova na Hrvaškem, pomeni le, da te družbene bolezni nismo (več) pripravljeni zdraviti. Zato se tudi velja zamisliti nad odgovorom Dubravke Šuice, hrvaške poslanke v evropskem parlamentu, ko so jo povprašali, kaj v njeni domovini pomeni obujanje ustaškega pozdrava »Za dom spremni« na tekmi nogometne reprezentance. Do tega se ne bi opredeljevala, je dejala, saj je pomembnejše, da se je Hrvaška uvrstila na svetovno prvenstvo...