Kdor bi želel v tako katastrofalnem dogodku iskati Božjo voljo, morda celo čudež, bi bil upravičeno označen kot neobčutljiv za človeško trpljenje. Pa vendar ne gre spregledati, da je potres rodil znanost seizmologije, prve načrte za potresno varne zgradbe in povsem prenovil podobo Lizbone. Prav tako si brez težav lahko predstavljamo, da je najdražji med tremi predlogi sanacije potresa rokodelcem in gradbenikom predstavljal nepričakovano poslovno priložnost, ki je sicer ne bi bilo. Verjetno je pred finančnim propadom rešil številne posameznike. Niti predstavljati pa si ne moremo občutka krivde takšnega hipotetičnega posameznika, ki je v noči iz petka na soboto pred spanjem, kot že cel mesec pred tem, molil, da se mu poslovna sreča obrne. Vendar zgodba bi bila lahko tudi povsem drugačna. Vera v Boga se verjetno prav nič ne bi zamajala, če bi bile posledice potresa razporejene obratno in da bi bila do tal zravnana rdeča četrt, medtem ko bi »pošteni ljudje« Lizbone preživeli. Takšen razplet okoliščin bi pri mnogih gorečnežih še podkrepil prepričanje v Božjo previdnost. Morda bi si kdo drznil uporabiti celo besedo čudež, ki je iz prestolnice na koncu Evrope pregnal Sodomo in Gomoro.
Priznajmo si, takšna dvojna morala je prisotna pri skoraj vseh čudežih, kjer sta udeleženi vsaj dve perspektivi. Nikjer to ni bolj očitno kot med športnimi prireditvami. Slovenci smo v kratki zgodovini samostojnega športnega nastopanja zabeležili vsaj dva, morda tri čudežne dogodke in to če štejemo samo nogomet ter ne upoštevamo potresa v Charleroiju. Raje spomin vrnimo h golu Mileta Ačimovića s sredine igrišča proti Ukrajini, ki nas je popeljal na evropsko prvenstvo leta 2000. V isto kategorijo lahko štejemo podajo Milana Osterca proti Romuniji, ki je nekako končala v nasprotnikovi mreži, in nenazadnje je bilo nekaj čudežnega tudi pri edinem zadetku Turbo Rudija proti istim nasprotnikom, ki je Katančevo četo popeljal na svetovno prvenstvo, a hkrati na podlagi zgrajene mitologije okoli Rudonje, njegovega gola in reprezentance napovedal konec prve nogometne pravljice. Seveda smo ob omenjenih zadetkih v Sloveniji vsi rajali in skakali do neba, kako pa so se počutili v Romuniji in Ukrajini?
Kako kruta je lahko usoda, so dobro izkusili tudi številni košarkaši. Med najodmevnejšimi čudežnimi zmagami je nenavaden dogodek iz finala olimpijskih iger 1972 v Münchnu, kjer je ameriška reprezentanca že slavila zlato, ko so ugotovili, da morajo odigrati še tri sekunde, na koncu pa je slavila Sovjetska zveza. Na malce manj pomembni tekmi, a še vedno na izredno šokanten način, je pred leti v finalu lige NLB sredi Zagreba slavil Partizan proti domači Ciboni. Domačini so se 0,6 sekunde pred koncem srečanja že objemali sredi igrišča, nato pa je z razdalje vrgel Dušan Kecman.
Danes je petek 13., dan ko naj bi nesreča še posebej marljivo nagajala. S težkim srcem nas bo večina priznala, da poznamo zgodbo o aretaciji več sto vitezov Templarjev 13. oktobra 1307, ki jo je Dan Brown najverjetneje neupravičeno predstavil kot izvor vraže. Malce kasneje, leta 1521, je Cortés na petek 13. zajel mesto Tenochtitlán. Mesto danes poznamo kot Ciudad de Mexico, njegovo zajetje pa pomeni konec azteškega imperija. Še malce kasneje, 13. januarja 1986, na svet prijokata Mary-Kate in Ashley Olsen. Našteti dogodki jasno razkrivajo, da je paraskevidekatriaphobia upravičena zgolj, če se nahajate na napačni strani. Osebno sem vedno užival na petek 13. Sem zato slab človek? Morda. Parazitiram na naključni nesreči drugih? Najverjetneje. Vendar ob takih zmagah ni junaka, ki ne bi vsaj za trenutek pomislil, da živi v najboljšem vseh možnih svetov.
